FOTO: Čeprav Miha ne vidi, ima jasne cilje

»Rad bi dokazal svetu, da smo tudi invalidi lahko uspešni,« pravi 22-letni Miha Srebrnjak iz Dolenjega Suhadola pri Brusnicah, živahen in zgovoren mladenič, ki je od vrstnikov drugačen le zato, ker je slep. Ne vidi nič, a to ga pri uresničitvi ciljev, ki si jih je zadal, ne ovira. »Meje ne obstajajo, so le v naših glavah,« sporoča svetu v videu, ki ga je posnel, ko je videl razpis za Holmanovo nagrado (Holman Prize), ki poteka v Ameriki. Vsako leto trem slepim izplačajo skupno 25.000 dolarjev nagrade, iščejo pa najboljšo idejo, najsi gre za podjetniško, avanturistično ali katero koli drugo.

Miha ni omahoval. S prijateljem Luko Plečnikom, ki ima studio Akcija, sta posnela slabo minuto dolg predstavitveni videoposnetek, v katerem Miha razkriva svoje načrte: rad bi odprl spletno trgovino. Na natečaj se je prijavil tik pred iztekom roka, a je prvo oviro že premagal; njegovo idejo so uvrstili na ožji seznam 100 izbranih slepih, Miha pa je letos edini Slovenec, ki kandidira za to nagrado. A da bi se lahko uvrstil v naslednji krog, potrebuje pomoč. »Poleg sodnikov štejejo tudi ogledi posnetka in všečki na youtubu. Če jih je več, imaš več možnosti za preboj v naslednji krog. Zato sem se tudi prek spleta obrnil na Slovence, ki želijo podpreti mojo idejo, naj všečkajo moj video,« pravi skromni Miha, ki je trdno odločen, da bo že poleti odprl svoje podjetje. »Kaj bom prodajal, še ne povem, je pa to posel, ki ga bom lahko opravljal od doma. Prostor imam, invalidski sklad pa bi lahko omogočil tudi plačilo videči osebi, če bi mi pri poslu pomagala,« razkrije.

Vsak dan na avtobus in v službo

Zdaj se Miha z avtobusom vozi v Trzin, v podjetje Feelif, kjer razvijajo programske rešitve za slepe in slabovidne. Delo opravlja v okviru zaposlitvene rehabilitacije. Čeprav za pot samo v eno stran porabi dve uri in pol, ga to ne ovira. Ima spremljevalca, psa Danteja, sicer pa je še kako samostojen. Sam je v Ljubljano vsak dan z avtobusom potoval že, ko je bil prvošolec.

Da z Mihovim vidom nekaj ni v redu, sta mama Danica in oče Jože opazila pri treh mesecih. Ugotovili so, da ima sivo mreno in da mu je odstopila mrežnica. Sledilo je več operacij, a je od dvanajstega leta povsem slep. Takrat so se na desnem očesu, na katero je vsaj malce videl, pojavile očesne krvavitve, operacija pa ni bila uspešna. »Mi je pa lažje, ker sem včasih videl in si življenje lahko predstavljam v barvah, kar je velika prednost,« pravi in doda, da se je s slepoto sprijaznil. Vidi ne, čuti pa veliko bolj kot povprečen človek in tudi karakter človeka hitro oceni. Starši in starejši brat Gregor, ki mu je v veliko oporo, so upravičeno ponosni nanj. Marsikdo, ki vidi, se slabše znajde v življenju. »Če česa ne vem, ustavim mimoidočega in vprašam. Tudi po telefonu mi ni problem poklicati,« se nasmehne, mama Danica pa ga dopolni, da njej ni bilo treba nikoli odpreti nobenih vrat, če je Miha kaj želel urediti.

Prvi razred je obiskoval v Velikih Brusnicah, potem pa šolanje nadaljeval v Ljubljani, znova se je vključil v prvi razred, da se je učil po metodah za slepe. »Vsak dan se je vozil v Ljubljano. Z avtom sem ga zapeljala v Novo mesto na avtobus, hišnik ali kdo drug ga je počakal v Ljubljani, ob dveh popoldne pa so ga znova pospremili na avtobusno postajo,« se spominja Danica. Tako je bila lahko družina vsak dan skupaj.

Miha je letel tudi z adrenalinskim letalom. Na sliki s pilotom Petrom Podlunškom in voditeljem Boštjanom Klunom. FOTO: Osebni arhiv

Zvesti spremljevalec Dante

Na Šolskem centru Novo mesto je končal srednjo šolo smer računalnikar. V zadnjem letniku je dobil labradorca Danteja, psa vodnika, z njim so Srebrnjakovi dobili novega družinskega člana. »To je zlat kuža,« pripomni Danica, ko mu odpne oprsnico. Dante je bil seveda z Miho v Trzinu. »Dokler ima oprsnico, ve, da je v službi. Takrat je popolnoma predan svojemu poslanstvu. Z njim mi je res lažje, ustavi se pred robovi pločnikov, pred zebro, ovirami, drogovi, reklamnimi panoji. Z njim grem lahko kamor koli, prej sem vedno potreboval spremljevalca,« pove Miha. In ko Dante nima vodila, je razigran kot drugi psi.

Miha živi aktivno. Njegova mama v šali pravi, da je več okoli kot doma. Ima prijatelje, s katerimi se druži, tudi potuje, hodi na prireditve, ureja spletno stran, ki ima 350.000 uporabnikov, sooblikuje stran Sijaj na profilu na facebooku, kjer objavljajo samo pozitivne novice .... »Enkrat na leto grem v tujino s kakšnim kolegom. Pa obiskujem tečaje za slepe, ki so prav tako v tujini. Redno hodim na Gorjance, da si zbistrim misli in se naužijem svežega zraka. Pred dvema letoma sem bil z odpravo slepih in slabovidnih na Triglavu, tudi peš sem šel v Planico. In s Petrom Podlunškom sem letel z adrenalinskim letalom,« navdušeno našteva mladenič, ki dokazuje, da lahko še kako živi polno življenje. »Saj včasih ne gre vse tako, kot sem si zamislil. A to je treba vzeti v zakup. Treba je poizkusiti in si upati,« se nasmehne 22-letnik, zadovoljen, da ima v družini tako podporo.