ZBIRKA ŽIVLJENJA
FOTO: Deset let občini in državi pila kri
Jožica Strgar zaslužna za zbirko življenja, ki ga ni več. Lukčeva hiša na Kambreškem je muzej v muzeju.
Odpri galerijo
Jožica Strgar: "Ponosna sem na naše junakinje s pinjami."
KAMBREŠKO – Vas Kambreško na hrbtu Kanalskega Kolovrata med Idrijo, mejno reko z Italijo, in Sočo je središče krajevne skupnosti z enakim imenom. Marsikdo zanjo še ni slišal, kaj šele, da bi jo znal s prstom pokazati na zemljevidu.
Tudi sam se ne morem prav hvaliti, saj sem načrt, da se odpravim tja, izpolnil šele enega redkih lepih dni v muhastem maju, dve leti po tem, ko sem si kraj na karti italijansko-slovenskega etnološkega projekta ZBORZBIRK označil s klicajem. Cilj je bila Lukčeva hiša, muzej v muzeju, ki pa ni edino, kar je vredno videti in doživeti na Kambreškem.
Že spotoma ob cesti iz Ročinja nekaj manjših kavern nad slapom Savnik, izdolbenih v živo skalo, spominja na začetek prve svetovne vojne. Ostale so za Italijani, ki so po umiku Avstrijcev čez Sočo na boljše obrambne položaje, zasedli Kolovrat. V vasi poleg cest, ki vodijo v vse smeri, nanje spominja še delujoči vodni zbiralnik.
Tem odročnim krajem pa ni prizanesla niti druga svetovna vojna. Spomenik na Kambreškem našteva padle in umrle, žrtvam vseh vojn pa je vsako leto oktobra poklonijo tudi s tradicionalnim pohodom na vrh Globočak, kjer je bila med soško fronto italijanska utrdba z razgledom na Soško dolino.
Na robu vasi, od koder se proti sev erozahodu odpira pogled na Matajur v Benečiji, pritegne pozornost hiša, nekdanja šola, ki so jo tako obnovili, da se kamnite stopnice, ki so prej vodile v nadstropje, končajo v zidu. Pustili so jih, da se ne bi pozabilo na rezijanskega brusača Dominka Uzbeta, ki je v njej živel in delal.
Čez cesto, nekoliko dvignjena nad dvojnim vodnim koritom stoji Lukčeva hiša. Senčnica s trto in mize pod njo povedo, da sta bili tam nekoč trgovina in gostilna. V prostorni veži z mizami in točilnim pultom s stolom, na katerem piše, da je bil gospodarjev, se to potrdi. Zadaj stoji polica s steklenicami, kozarci in napisom: Gostilna pri lovcu. Na stenah visijo cenik, opozorilo Na up se ne daje, nekaj priznanj in zahval ter veliko fotografij. Nad zadnjima gospodarjema so, ko so odprli gostilno, obesili tudi Tita. Tja spada tako kot ob praznikih izobešena zastava z zvezdo, ob kateri se marsikdo iz notranjosti države zgroženo pokriža, za Primorce, ki so okusili fašistično nasilje, pa ima povsem drugačen pomen.
Še prej pa nas je, štiri obiskovalce, presenetil sprejem. Ko malce v zadregi, ker nismo sporočili, kdaj točno pridemo, potrkamo, nas nasmejana Jožica Strgar pozdravi tako veselo, kot da se poznamo že od vedno, a se le nekaj časa nismo videli. Sedemo in prisluhnemo pripovedi o hiši ter nekdanjem in današnjem življenju na Kambreškem.
»V to hišo sem prišla pred 25 leti, ko sta umrla njena lastnika,« pove gostiteljica. »Sorodniki so mi jo prepustili, da sem v njej spravila, kar sem imela že zbranega. Najprej sem šla v akcijo za ohranitev ognjišča, nato pa deset let državi in občini pila kri, da se je popravilo streho in vse, kar je bilo nujno. Zbirala sem, kar so ljudje metali proč po potresu, in niso odnesli Italijani. Bolj fotografije, pisma in dokumente, mož pa bolj orožje in druge predmete.« Najbolj radovedni obiskovalci so otroci. »Zanima jih, kako se zaneti ogenj, skuha polenta in te reči. Nad polento vihajo nos, nazadnje pa jo le pojejo,« se namuzne gostiteljica. »Na koncu so vsi zadovoljni, a vseeno rečejo, da ne bi živeli, kad'r jest …«
Ob vhodu piše, da je v hiši etno vojna zbirka. Vključuje gostilno in pohištvo ter štedilnik v pritličju, najpomembnejše pa je tradicionalno kamnito ognjišče sredozemskega tipa z izvirnimi lesenimi klopmi in drugo opremo, ki izpolnjuje prostor, povezan s hodnikom. Ni le lepo ohranjeno, tudi deluje – kadar gospa Jožica zakuri, da na njem kaj skuha ali speče. Pepel, ki ostane, shranjuje v majhne vrečke, ki jih obiskovalcem da za spomin. Res, kdo ve, koliko se jih še spomini živega ognja pri hiši?!
V nadstropju, kjer je tudi spalnica »po starem«, ima Jožica Strgar v albumih in škatlah shranjen zaklad fotografij, razglednic, pisem in drugih pričevanj. Del jih je že urejenih, druge čakajo, da pridejo na vrsto. Besede: »Moja zbirka je zbirka življenja, ki ga ni več, od vsake hiše imam nekaj, če drugega ne, kakšno črepinjo,« povedo vse. In veljajo tudi za podstrešje. Pod streho so v vitrinah in na policah tudi knjige, predvsem šolske z zvezki, spričevali in učnimi pripomočki, med katerimi je dragocena posebnost staro leseno računalo.
Na desni so razpostavljeni še kosi gospodinjske opreme, oblačila, radijski sprejemniki itn. Slišimo zgodbo o babicah, komarah, ki so imele v stari Avstriji na vasi pomembno vlogo: »Pomagale so pri porodu in imele pravico krstiti umirajočega otroka, če ni bilo župnika. Ubožca so pokrile s pregrinjalom, ki se je posojalo po vasi, da je bil kot angelček …«
Posebna je bila zgodba s pinjami, lesenimi posodami za izdelovanje masla. Fašistične oblasti so od kmetic zahtevale, da jim izročijo medeninaste obroče, s katerimi so bile povezane pinje, da ne bi več mogle delati masla za prodajo.
Ženske so na dan oddaje v Kanalu stopile skupaj in se pogumno uprle financarjem, ki so nazadnje morali popustiti.
Leva stran je namenjena ostankom vojne. Ne toliko orožju kot medicinski opremi iz italijanske bolnišnice za oficirje. V vasi je bil tudi štab generala Badoglia, ki je leta 1943 podpisal kapitulacijo Italije, po kateri italijanska vojska ni več prišla v te kraje.
Steklenice, ki so ostale za italijanskimi oficirji. FOTOGRAFIJE: Iztok Ilich
Tudi sam se ne morem prav hvaliti, saj sem načrt, da se odpravim tja, izpolnil šele enega redkih lepih dni v muhastem maju, dve leti po tem, ko sem si kraj na karti italijansko-slovenskega etnološkega projekta ZBORZBIRK označil s klicajem. Cilj je bila Lukčeva hiša, muzej v muzeju, ki pa ni edino, kar je vredno videti in doživeti na Kambreškem.
Gostilna, kot je bila.
Že spotoma ob cesti iz Ročinja nekaj manjših kavern nad slapom Savnik, izdolbenih v živo skalo, spominja na začetek prve svetovne vojne. Ostale so za Italijani, ki so po umiku Avstrijcev čez Sočo na boljše obrambne položaje, zasedli Kolovrat. V vasi poleg cest, ki vodijo v vse smeri, nanje spominja še delujoči vodni zbiralnik.
Tem odročnim krajem pa ni prizanesla niti druga svetovna vojna. Spomenik na Kambreškem našteva padle in umrle, žrtvam vseh vojn pa je vsako leto oktobra poklonijo tudi s tradicionalnim pohodom na vrh Globočak, kjer je bila med soško fronto italijanska utrdba z razgledom na Soško dolino.
Stopnice brez vrat
Na robu vasi, od koder se proti sev erozahodu odpira pogled na Matajur v Benečiji, pritegne pozornost hiša, nekdanja šola, ki so jo tako obnovili, da se kamnite stopnice, ki so prej vodile v nadstropje, končajo v zidu. Pustili so jih, da se ne bi pozabilo na rezijanskega brusača Dominka Uzbeta, ki je v njej živel in delal.
Naprava za pitanje gosi – iz čutare in puškine cevi
Čez cesto, nekoliko dvignjena nad dvojnim vodnim koritom stoji Lukčeva hiša. Senčnica s trto in mize pod njo povedo, da sta bili tam nekoč trgovina in gostilna. V prostorni veži z mizami in točilnim pultom s stolom, na katerem piše, da je bil gospodarjev, se to potrdi. Zadaj stoji polica s steklenicami, kozarci in napisom: Gostilna pri lovcu. Na stenah visijo cenik, opozorilo Na up se ne daje, nekaj priznanj in zahval ter veliko fotografij. Nad zadnjima gospodarjema so, ko so odprli gostilno, obesili tudi Tita. Tja spada tako kot ob praznikih izobešena zastava z zvezdo, ob kateri se marsikdo iz notranjosti države zgroženo pokriža, za Primorce, ki so okusili fašistično nasilje, pa ima povsem drugačen pomen.
Še prej pa nas je, štiri obiskovalce, presenetil sprejem. Ko malce v zadregi, ker nismo sporočili, kdaj točno pridemo, potrkamo, nas nasmejana Jožica Strgar pozdravi tako veselo, kot da se poznamo že od vedno, a se le nekaj časa nismo videli. Sedemo in prisluhnemo pripovedi o hiši ter nekdanjem in današnjem življenju na Kambreškem.
A je bil tudi pred 100 leti na začetku abecede.
»V to hišo sem prišla pred 25 leti, ko sta umrla njena lastnika,« pove gostiteljica. »Sorodniki so mi jo prepustili, da sem v njej spravila, kar sem imela že zbranega. Najprej sem šla v akcijo za ohranitev ognjišča, nato pa deset let državi in občini pila kri, da se je popravilo streho in vse, kar je bilo nujno. Zbirala sem, kar so ljudje metali proč po potresu, in niso odnesli Italijani. Bolj fotografije, pisma in dokumente, mož pa bolj orožje in druge predmete.« Najbolj radovedni obiskovalci so otroci. »Zanima jih, kako se zaneti ogenj, skuha polenta in te reči. Nad polento vihajo nos, nazadnje pa jo le pojejo,« se namuzne gostiteljica. »Na koncu so vsi zadovoljni, a vseeno rečejo, da ne bi živeli, kad'r jest …«
Etno in vojna zbirka
Ob vhodu piše, da je v hiši etno vojna zbirka. Vključuje gostilno in pohištvo ter štedilnik v pritličju, najpomembnejše pa je tradicionalno kamnito ognjišče sredozemskega tipa z izvirnimi lesenimi klopmi in drugo opremo, ki izpolnjuje prostor, povezan s hodnikom. Ni le lepo ohranjeno, tudi deluje – kadar gospa Jožica zakuri, da na njem kaj skuha ali speče. Pepel, ki ostane, shranjuje v majhne vrečke, ki jih obiskovalcem da za spomin. Res, kdo ve, koliko se jih še spomini živega ognja pri hiši?!
V nadstropju, kjer je tudi spalnica »po starem«, ima Jožica Strgar v albumih in škatlah shranjen zaklad fotografij, razglednic, pisem in drugih pričevanj. Del jih je že urejenih, druge čakajo, da pridejo na vrsto. Besede: »Moja zbirka je zbirka življenja, ki ga ni več, od vsake hiše imam nekaj, če drugega ne, kakšno črepinjo,« povedo vse. In veljajo tudi za podstrešje. Pod streho so v vitrinah in na policah tudi knjige, predvsem šolske z zvezki, spričevali in učnimi pripomočki, med katerimi je dragocena posebnost staro leseno računalo.
Iz italijanske bolnišnice
Na desni so razpostavljeni še kosi gospodinjske opreme, oblačila, radijski sprejemniki itn. Slišimo zgodbo o babicah, komarah, ki so imele v stari Avstriji na vasi pomembno vlogo: »Pomagale so pri porodu in imele pravico krstiti umirajočega otroka, če ni bilo župnika. Ubožca so pokrile s pregrinjalom, ki se je posojalo po vasi, da je bil kot angelček …«
Posebna je bila zgodba s pinjami, lesenimi posodami za izdelovanje masla. Fašistične oblasti so od kmetic zahtevale, da jim izročijo medeninaste obroče, s katerimi so bile povezane pinje, da ne bi več mogle delati masla za prodajo.
Najpomembnejše je tradicionalno kamnito ognjišče sredozemskega tipa z izvirnimi lesenimi klopmi in drugo opremo, ki izpolnjuje prostor, povezan s hodnikom.
Ženske so na dan oddaje v Kanalu stopile skupaj in se pogumno uprle financarjem, ki so nazadnje morali popustiti.
Leva stran je namenjena ostankom vojne. Ne toliko orožju kot medicinski opremi iz italijanske bolnišnice za oficirje. V vasi je bil tudi štab generala Badoglia, ki je leta 1943 podpisal kapitulacijo Italije, po kateri italijanska vojska ni več prišla v te kraje.
