FOTO: Dolenjka na Azurni obali

V življenju si je treba upati. To bi lahko zapisali za 32-letno Novomeščanko Mojco Mesojedec, ki z zaročencem, Čehom Lumirjem, dela na luksuzni jahti. »Jaz sem stevardesa, Lumir je mornar,« nam pove Mojca, ki smo jo ujeli med nekajdnevnim dopustom na Dolenjskem. Pravi, da sta sprva hotela delati na veliki križarki, pa jima je znanec svetoval, naj raje izbereta jahto, kjer so zaslužki višji.
»Vedela sva, da morava priti v Francijo, kjer sva iskala delo, pripravljena, zato sva prej opravila več izobraževanj in pridobila vse certifikate, ki so potrebni za delo na ladji. Več imaš certifikatov, lažje dobiš delo. Opravila sva tudi tečaje, kjer te naučijo, kako ravnati, če izbruhne požar, pušča nafta, jahto napadejo pirati, če človek pade v morje ipd. To ni poceni, a vloženi denar se povrne že s prvo plačo,« pove Mojca o tem, kako sta se lani z Lumirjem odpravila v Francijo. Denarja sta imela za slab mesec bivanja, medtem je bilo treba najti službo.

Od jahte do jahte

Ni trajalo dolgo, že po petih dneh so ju vzeli na eno od jaht, pogodba je bila za dva meseca. To je bil čas, ko je bilo treba jahto, ki je bila v suhem doku, pripraviti na sezono: popravila, brušenje, barvanje ... Pogodba je potekla, pa sta šla z življenjepisom v roki v lov na novo službo. Pri agencijah so ju poučili, kaj in kako mora biti zapisano v takih t. i. jahtnih življenjepisih, tako se je v Mojčinem znašlo tudi, da je pred leti delala kot natakarica in čistilka hiš.

»Ko imaš izpiljen CV, hodiš od jahte do jahte in sprašuješ, ali koga potrebujejo. Če ne takoj, naj te pokličejo kasneje,« nadaljuje. Upala sta, da bosta našla takšno, kjer bo delo za oba, pa ni šlo, ona je prišla na 65-metrsko, Lumir pa na 92-metrsko. »Parov ne jemljejo radi, saj se bojijo težav s prepiri ali ljubosumnimi izpadi. Niso vedeli, da sva skupaj že osem let. Sva pa imela srečo, da smo šli poleti v podobno smer, Lumir proti Reki, jaz pa v Pulj in sva se vmes lahko videla,« pojasni.
Kadar so lastniki na jahti, ni dneva počitka. Po navadi je to med junijem in septembrom. »Naša lastnika imata pet otrok in veliko vnukov, tudi pravnuke, v treh poletnih mesecih so izmenično prihajali na obiske,« pove Mojca. Sezona na Sredozemlju sicer traja od aprila do oktobra. Praviloma je najbolj naporno med junijem in septembrom. »Trenutno imam redno pogodbo, plačajo pa me za vse leto. Začetna plača je od 2000 do 2500 evrov, več imaš izkušenj, več certifikatov lahko opravljaš, zato splezaš višje in tudi več zaslužiš.«

Čistijo srebrni pribor

Med sezono je na jahti 18 članov posadke, od tega šest stevardes. Mojca s sodelavkami petkrat na dan briše prstne odtise. Trikrat na dan pospravijo sobe, obrišejo marmor v kopalnici, da ni madežev. Ko ni sezone, jahto temeljito pregledajo in popravijo. »V podpalubju trenutno skrbim za posadko. Likam, perem, brišem prah. Poteka prenova sistemov in opreme v sobah, naročamo zalogo za sezono, čistimo srebrni pribor. Zima ni namenjena le dopustu (44 dni ga imajo), ampak tudi izobraževanju. »To je treba izkoristiti, saj šolanje plačata lastnika,« pove Mojca in doda, da sta stara nekaj čez 80 let. Mož je poslovnež, ki se ukvarja z investicijami in nepremičninami. Zelo sta prijazna in komunikativna. Ko se lastnica s prijateljicami odpravi po nakupih v mesto, vedno prinese kako pozornost za stevardese.
Na jahtah se lahko dobro zasluži v kratkem času, zato namerava Lumir še ostati, a bo poskusil dobiti rotacijo – dva meseca dela, dva meseca prosto, ali 2-1, 3-2, odvisno od ladje. Mojca ima 32 let, Lumir 28. Spoznala sta se na Novi Zelandiji med delom v pakirnici kivijev. Domov sta se vrnila skoraj istočasno. Naključje je hotelo, da je šel Mojčin oče na Slovaško in je s seboj vzel Mojco, ustavila sta se na Češkem pri Lumirju. Iskrica je preskočila in pravljica se je začela.