FOTO: Dovžanovim smo pomagali do novega doma

TRŽIČ – Ko smo konec oktobra z družino Dovžan stali do gležnjev v blatu na kraju, kjer je nekoč stala njihova hiša – ostala sta vetrolov s hišno številko in škarpa –, smo se zbali, da se bo drobna in krhka Elizabeta Dovžan od žalosti in gorja kar pred nami zgrudila na tla. Nočno neurje jim je pred očmi odneslo vse njihovo imetje, njihovo hiško na Cankarjevi 25a z vsem, kar je bilo v njej, in le malo je manjkalo, da bi deroča Tržiška Bistrica odnesla še njo. Otrplo od strahu jo je v zadnjem hipu rešil starejši sin, 23-letni Robert Dovžan.


A ko se le tri mesece po katastrofi, v kateri so ostali brez svojega doma, spet srečamo, je 43-letna Eli čisto drugi človek, spet se smeje in spet ima iskrice v očeh. Kako jih ne bi imela, ko pa smo Dovžanovim izročili ček za 27.800 evrov. Da, prav ste prebrali, po objavi žalostne zgodbe Dovžanovih se je v Krambergerjevem skladu Slovenskih novic nabralo 27 tisočakov, kar je eden najvišjih zneskov v vsej 27-letni zgodovini sklada, imenovanega po dobrotniku iz Negove. Tudi Dovžanovi težko verjamejo, da je toliko ljudi prepoznalo njihovo stisko. Ko smo Eli, ki je od nesreče naprej odgovorna za stike z mediji, povedali za znesek, se je skoraj sesedla od šoka in ni našla besed. »Hvala vsem in prav vsakemu posebej. Ni dovolj besed zahvale. Tako veliko denarja res nismo pričakovali, a verjemite, vsak evro nam bo prav prišel. Ostali smo brez vsega in brez dobrih ljudi ne vem, kako bi sploh preživeli,« je skoraj zahlipala v telefon ob veseli novici.

»Vse je šlo. Čisto nič nam ni ostalo. Bosa in v pižami sem ušla iz hiše, ko se je vse skupaj začelo podirati. Pri sebi sem imela le telefon. Vse se je nagrmadilo nad nas. Avgusta so možu vstavili dve srčni zaklopki, po operaciji pa bi zaradi sepse skoraj umrl. Kar 35 dni je bil v bolnišnici, in ravno ko smo mislili, da si bomo malo opomogli od teh težkih dni, smo ostali še brez hiše. Čisto nič mojega mi ni ostalo. Voda je tako drla skozi hišo, da niti nisem mogla vzeti nobene stvari, ne denarnice z dokumenti ne česa drugega,« je dan po ujmi za Slovenske novice pripovedovala Elizabeta. Niti zdaj, ko nas ob predaji čeka sprejme že v njihovem novem domu, še kar ne more pozabiti tistega groznega hrumenja, ko je podivjana Tržiška Bistrica kot za šalo premikala ogromne balvane po strugi in s seboj odnesla tudi njihovo hišo. »Tega se res ne da pozabiti. To je najbolj temačni spomin v mojem življenju. Stala sem sredi stanovanja, vse je ropotalo in se treslo, od povsod je tekla voda. Najbolj se spomnim tistega zvoka, ko se je podrla hiša. Težko verjameš, da se takšna ogromna gmota v trenutku poruši in da sploh nič ne ostane od nje,« se še spominja.

Pomagali tudi športniki

A če so Dovžanovi ostali brez vsega, le mlajši sin Jernej, osmošolec, je rešil šolsko torbo, starejši Robi, študent, svoj računalnik, njun oče Janez Dovžan pa je bil tisto noč v toplicah na okrevanju po zapleteni operaciji srca in je zato iz prejšnjega življenja obdržal vsaj potovalko z osebnimi stvarmi, so po ujmi z olajšanjem spoznali, da niso ostali sami. Niti enega kosa oblačil niso imeli, Eli je bila celo bosa in samo v pižami. Pa so se organizirali v tržiški trgovini Donna in vso družino še isti dan oblekli od nog do glave. V podjetju, kjer je zaposlena Elizabeta, kranjskem Rodexu, so se nemudoma odzvali z denarno pomočjo in vso podporo, ki jo je takrat družina še kako potrebovala. »To je bilo res neverjetno, kako hitro ste se vsi organizirali in nam pomagali. Ko si je opomogel od šoka, je tudi starejši sin Robi, ki je bil nekoč aktiven v alpskem smučanju, šel v akcijo in odzval se je njegov sošolec Štefan Hadalin in zbral dva tisočaka, prav tako sta svoj dres za dobrodelno dražbo namenila Ilka Štuhec in nogometaš Jan Oblak. Nekega dne me je poklical oče Tima Gajserja in povedal, da je slišal za našo nesrečo, ter nam kar tako, čeprav se sploh ne poznamo, takoj nakazal 2000 evrov,« pripoveduje.

Potem nas odpelje v Jernejevo sobo in nam pokaže plišastega medvedka ter pove ganljivo zgodbo, zakaj igračka kraljuje na častnem mestu. »Povodenj nam je odnesla vse, ampak res čisto vse. Le nekaj predmetov, ki nas še povezujejo z našim ljubim domom, se je pozneje našlo, med njimi tale Jernejev medvedek. Oh, kako ga je bil vesel, ko je nam neznana gospa objavila na facebooku, ali ga kdo pogreša, in je Robi zagledal njegovo sliko,« s solzami v očeh pripoveduje. Tudi najditeljici medvedka Moniki Perne iz Preske se je naježila koža, ko je izvedela, čigavega medvedka, ujetega v smrekove veje ob strugi, je po povodnji našla pri hiši, v kateri živi. »Kako sem bila vesela, ko se je ta medvedek vrnil v svoj novi dom in družini, ki je dejansko izgubila vse, vsaj malo obudil spomine na njihov nekdanji dom,« nam pove Pernetova.

Spet doma – v bloku

Slabe tri mesece po katastrofi so Dovžanovi že na svojem, saj so si kupili stanovanje v Zgornji Bistrici pri Tržiču. A kdor misli, da obstaja pri nas kakšen občinski ali državni sklad, ki bi pomagal ljudem, ki v naravni nesreči izgubijo dom, se moti. Občina Tržič jim je takoj po nesreči sicer ponudila možnost začasnega bivanja v Podljubelju, vendar stanovanje ni bilo primerno za njih, zato so dva tedna bivali pri družini Robertovega dekleta, nato pa pri Elizabetini mami. Konec januarja pa so vendarle s pomočjo vseh donacij, ki so jih prejeli, zbrali toliko denarja, da so lahko najeli kredit za novo stanovanje. »Razgled je tukaj lep, tudi sonca je več kot prej, a nismo se še čisto navadili na življenje v bloku. Prej sem imel garažo in delavnico, pa vrt in dvorišče, vendarle je bil to naš dom, zdaj pa se še počutimo nekoliko ujete med štiri stene. No, pa saj se bomo navadili, samo da je vse to za nami, da smo živi in zdravi in da imamo spet svojo streho nad glavo,« za konec pristavi še Janez Dovžan.