FOTO: Dva bregova, eno srce

OSILNICA – Dolina se prazni, ostajajo stari. Statistični podatki prikrivajo dejansko stanje, saj je v lokalni skupnosti, po številu prebivalcev drugi najmanjši v državi, prijavljenih veliko ljudi, tujcev, ki tod ne živijo stalno. Vseh skupaj je okoli 370, ob izločitvi iz občine Kočevje leta 1995 pa jih je bilo 500. Kraj gospodarsko nazaduje: obrati (Liv, Tekstilana …), ki so svojčas rezali kruh slehernemu Osilničanu, so že zdavnaj zaprli vrata.



Dežela pravljičnega junaka Petra Klepca je, če pogledamo v preteklost, zgodovinsko obsojena na nazadovanje. Krutost druge svetovne vojne (požigi in izgoni v koncentracijska taborišča) je močno posegla v demografsko strukturo, v času enotne države pa je bila porinjena v zaledje posebej varovanega kočevsko-reškega režima. Državna meja ob Čabranki in Kolpi je leta 1991 postavila zid, razdelila ljudi, čas prilagajanja novim razmeram (omejitvam) pa je izstavljal dodatne račune. In jih še izstavlja.

Spomin na Staneta Jarma

"Nam, ki smo navezani na to dolino, čeprav nas je življenje iz nje tako ali drugače pregnalo, ni vseeno za to že dolgo trajajoče nazadovanje," je slišati glas rojakov iz Društva Osilniška dolina. Slednjega slišijo le tisti, ki imajo tukaj korenine in se znova vračajo v kraje svojega otroštva. V vseh pa kroži zajeten tok misli, spominov, izkušenj. In sprašujejo se, kdo bo vse to prenašal na zanamce, če se ne bodo potrudili ravno oni. Prišel je čas sprememb, so se zlivale misli njih več deset, ki so se s prijatelji in z občani zbrali na kulturnem večeru, posvečenemu velikanu ne le teh krajev Stanetu Jarmu (1931–2011). Pripovedi o času, ki se meri v spominih, ter pomenkovanje o sovaščanu, kiparskem in slikarskem bardu ter pedagogu, čigar lesene skulpture, razsejane (tudi) na Kočevskem in Ribniškem, še danes pričajo o umetnikovem pojmovanju dogodkov in življenja, so bile posladek na snidenju.



"Bil je človek, trden, izviren, tekoč kot voda v potezi s čopičem in obenem duhovit, ljubezniv," je portret edinega častnega občana Osilnice – enako so ga častili tudi v Kočevju in Ribnici – v pesmi, tako kot zna le ona, strnila Majda Katern in povabila na ogled razstave sošolca, sicer vsestranskega kočevskega umetnika Jožeta Lisca - Lisjaka. Ta je na ogled postavil umetnine, ki so sad njegove tehnike umetnostnega varjenja. "Prva moja samostojna razstava ima letnico 1995, od takrat se jih je zvrstilo več deset, tudi v Los Angelesu leta 2001. V teh krajih, ki so me očarali tudi s Stanetovimi pripovedmi, čutim poseben ustvarjalni naboj," Jože Lisec ni skrival zadovoljstva nad množico ob dogodku.



Staneta Jarma oziroma ustvarjalne pesmi njegove motorke in dleta se še kako dobro spomni Cvetka Vesel, ki jo je življenjska pot iz doline dveh rek odpeljala v Sodražico, kjer je na šoli poučevala do upokojitve, vmes pa tudi neutrudno zbirala žlahtne zgodbe ljudi rojstne doline. "Do naših krajev je gojil poseben odnos. Vedno, kadar sva se srečala, bodisi v Kočevju ali Sodražici, je takoj začel pomenek v našem ljubem domačem narečju. To mi je bilo najbolj všeč. Sicer pa se Staneta spomnim tudi kot igralca, ki je bil večkrat odrski partner moje mame. V njegovi mladosti je bilo v Osilnici bogato kulturno življenje."
In vsaj pridih temu želijo vrniti dejavni člani društva, ki jih od začetka vodi prof. Jože Ožura. Žalosti ga, da Jarmova galerija, v rojstni hiši sredi trga, na katero so bili zelo ponosni, neusmiljeno propada. Ji bodo zmogli osilniški rojaki z lokalno skupnostjo znova odpreti vrata?

"Seveda smo si želeli, da bi na poti prenove občine po sprejemljivi ceni – naš proračun je težak le nekaj sto tisočakov – odkupili Jarmovo galerijo in trgu dali pridih preteklosti s sedanjostjo. Žal nismo bili deležni razumevanja njegovih dedičev. Nič ne kaže, da se bo kaj spremenilo. S tem vsi izgubljamo," pravi Alenka Kovač, nova osilniška županja.



Ni Osilničana, ki si ne želi, da bi tej slikoviti dolini dodal še kakšen motiv sijoče barve. Kulturni, ki se v odtenkih kljub vsem križem sicer vselej lesketa, je le kamenček. Čebljanje petih otrok v podružnični šoli, ukinjeni leta 2016 in leto pozneje znova odprti, delujoča pogodbena pošta in trgovina v najemu, tudi vrnjeni bankomat so beg iz životarjenja, ki je nenehen boj, s popkovino še iz časov Petra Klepca, revnega in šibkega pastirčka čudežne moči.