FOTO: Franci pri 87 letih zažiga s trobento

RADEČE – »Ko zaigram na svojo trobento, postanem čisto drug človek. Glasba me poživi, prežene tegobe, ki jih prinesejo leta! Ob njej se tako sprostim, da se počutim starega 30 let. Če ne bi imel glasbe, bi najbrž že zdavnaj umrl,« navdušeno pravi Franci Culetto iz Račice, naselja kakšne štiri kilometre oddaljenega od Radeč. Franci, ki bo v torek dopolnil 87 let, igra trobento in to ne le za svojo dušo, ampak tudi za druge. Je namreč najstarejši slovenski aktivni trobentač, član celjskega narodno-zabavnega ansambla Novi veseli jahači, ki s svojo glasbo na zabavah, srečanjih in veselicah razveseljuje poslušalce tudi zunaj naših meja, v Italiji, Avstriji in na Hrvaškem.


Ko se spominja svojih glasbenih začetkov, se v mislih vrne v leta po drugi svetovni vojni, ko je služil vojsko v vojni mornarici. »V Bakarju pri Reki je bil vsak večer ples in s kolegom sem peljal oficirje na ples. Igral je ansambel, trobentač pa je bil droben fant. Sine so mu rekli. Ko je on zaigral, ni plesal nihče, vsi so mu prisluhnili, tak glas je znal izvabiti iz trobente, da je segel do dna duše. Takrat me je trobenta čisto prevzela in sklenil sem, da jo bom nekoč tudi jaz igral,« je nadaljeval Franci.

Ko se je leta 1954 vrnil iz vojske, ni imel denarja, da bi si kupil inštrument. Doma so namreč živeli skromno, v številni družini je gor zraslo devet otrok, a leta 1959 je zbral toliko denarja, da se mu je uresničila velika želja. »Kupil sem jo v Zagrebu, češko b-trobento. Tri plače in pol sem dal zanjo, nekaj denarja pa so mi posodili gasilci iz Loke pri Zidanem Mostu, zato sem moral eno leto zastonj igrati na njihovih veselicah,« se nasmehne Franci, ki je samouk na trobenti.

Sam se je naučil igrati, brez not, pravzaprav mu je uspelo iz trobente takoj izvabiti pravi zvok, saj ima posluh neverjeten, prav tako spomin. »Že v enem letu sem se toliko naučil, da sem lahko igral na prvi veselici. Sem pa vadil vsak dan, toliko sem preigraval, da sem imel čisto rdeče ustnice,« doda in se spomni leta 1960, ko je skupaj z Ernom Hočevarjem in Slavkom Kolandrom ustanovil ansambel Prijatelji.

V letih in desetletjih, ki so sledila, je Franci nastopal v različnih zasedbah. Kakšnih 10 let je bil član Kvinteta železničarjev, potem je igral v Kvintetu dobrovoljcev. Pozneje se je pet Francijev (Franci Sotler, Franci Česnik, Franci Razboršek, Franci Bec in seveda Culettov Franci) znova združilo pod imenom Prijatelji. »V tej zasedbi smo igrali kar 17 let, potem pa kakšna tri leta nisem igral, dokler se nisem pridružil Veselim jahačem, ki so delovali pod okriljem Konjeniškega kluba Štore, od tod tudi naziv ansambla, saj so imeli vsi člani, razen mene, konje. Ko se je zasedba zamenjala, smo se preimenovali v Nove vesele jahače, zdaj delujemo v sklopu Društva harmonikarjev, kitaristov in basistov Pri Harmoniki Celje, poleg svoje glasbe pa igramo še glasbo Štirih kovačev, Avsenikov in Slakovo glasbo pa tudi dalmatinske pesmi. Eno leto smo zdaj skupaj, v ansamblu smo Drago Sivka, Slavko Štingl, Franci Oset, Zvone Pezelj in jaz. Vsi člani so starejši, a drugi so dosti mlajši kot jaz,« hudomušno pripomni Franci, ki je znan kot veseljak in zabavljač, svojo pozitivno energijo hitro prenese na ljudi okoli sebe, je pa zadovoljen, da mu zdravje še kar dobro služi.

»Berem še brez očal. Pa tudi revme nimam in nič me ne boli, jemljem le zdravila za redčenje krvi in uravnavanje pritiska,« pravi Franci, ki bo v torek dopolnil 87 let. A v septembru ima še eno pomembno obletnico. Prvega septembra sta namreč z ženo Štefko praznovala 62 let poroke. »Marsikaj pride v zakonu, a treba je potrpljenje pa tudi vsakdanje stvari je treba sproti in skupaj reševati,« svetuje Franci in se spominja let, ko sta z ženo vlagala v hišo, vzgajala tri hčerke, Mojco, Majo in Marjetko, in hkrati oba hodila v službo. Štefka je delala v Lisci, Franci pa je bil vagonski mojster pri Železnicah, ob tem je še igral in tudi tako domov prinesel kak dinar. In na hčerke je prenesel vrednote, kot so poštenje in delavnost ter zavedanje, da je vse mogoče doseči, če je le volja.


Veseli se dni, ko ima skupaj s fanti iz ansambla vaje in nastope, trobento rad vzame v roke tudi doma, da si krepi ustne mišice, pa piha v ustnik. Za zdravje z ženo vsak dan hodita po bližnji okolici, razveseljuje ga tudi številna družina; ima namreč pet vnukov in štiri pravnuke. »Skupaj nas je že 24,« zadovoljno pove Franci.