FOTO: Jana išče očeta, zadnjič ga je videla kot majhna punčka

RIBNICA – Nekatere življenjske zgodbe se odvijejo v času, ko smo ljudje še (majhni) otroci, in zavest o dogodkih iz otroštva pride šele čez leta. Tako se je zgodilo 47-letni Jani Borjančič, ki zdaj živi v Ribnici. Tam si je pred leti ustvarila dom z možem. »Štiri otroke imava, eden je že šel od doma, tri punce so ostale,« na kratko opiše družino. Z mamo nima stikov dve desetletji, svojega očeta pa sploh ne pozna, dasiravno ve za njegovo ime in priimek. Ni ga videla, odkar je bila majhna punčka.

Dvakrat neuspešno

Jana pripoveduje zgodbo svoje mame, ta se je konec 60. let prejšnjega stoletja iz takratne Jugoslavije odpravila v Rim. Bila je varuška deklicama pilota in stevardese. »Mislim, da je bila dol dve leti, potem je tam spoznala mojega očeta. Oče in mama sta imela razmerje,« pojasni Jana Borjančič in še, da je njena mama zatem, ko je zanosila, prišla nazaj v Slovenijo – to je bilo po poletju 1971 – ter jo marca 1972 tudi rodila. Pokaže nam rojstni list – rubrika oče je prazna. »Takrat mi ni prišlo na misel, da vprašam, zakaj nimam očeta, zakaj me ne pozna, noče videti.«

Ko jih je Jana štela 16, bilo je še pod Jugoslavijo, je pisala na italijansko veleposlaništvo v Zagrebu. Posredovala jim je podatke, ki jih je imela: oče naj bi se imenoval Salvatore Monaco, štel naj bi okoli 70 let, prihajal naj bi iz mesta Trapani na Siciliji. »Odpisali so mi, da ga ne najdejo. Takrat sem opustila iskanje.« Nato je prišla na POP TV oddaja Dan najlepših sanj: »Mož je poskušal s ta veliko hčerko sam urediti, meni pa niso nič povedali, hoteli so me presenetiti.« Ko je Jana končno ugotovila, kaj se dogaja, je izvedela tudi, da njenega očeta niso našli.

V sebi pestuje fragmente spominov: »Pozna me kot Tiziano, za krst mi je bila kupljena zapestnica z imenom Tiziana.« Ko je imela dobrih osem let, jo je mama enkrat odpeljala v Rim k družini, kjer je pazila otroke: »Žal mi je, ker ne vem več. Ne vem niti, koliko je star.« Po odgovore smo se odpravili tja, kamor Jana ni stopila dve desetletji – k njeni mami na drugem koncu Slovenije.

Nekje v Laciju

Janina mama je presenečena, ko izve za razlog našega obiska, a nam prijazno in pod pogojem anonimnosti razkrije delce svoje nesrečne ljubezenske zgodbe, iz katere se je rodila Jana. »Neko nedeljsko popoldne sem bila prosta, šla sem v mesto nekaj pojest. Sedel je k meni in me ogovoril,« opiše začetek odnosa. Sprejela je njegov predlog, da gresta za teden dni v Milano: »Tam sem zanosila.«


Ker se je bala, da bi izgubila službo, je odšla domov. Njen oče ni bil vesel nezakonske vnukinje. »Oče se je odzval zelo kritično. Salvatore je še prihajal, ampak v bajto ni smel, je oče prepovedal.« Vendarle je Salvatore tudi videl svojo hčer, čeprav redko. A pravega razmerja, kaj šele sreče, Janin oče z Janino mamo ni užil po hčerinem rojstvu. Je pa mama – zdaj šteje nekaj čez 70 pomladi – razkrila podrobnosti, ki niso znane niti hčeri.

»Salvatore je bil mlajši od mene,« razkrije starost mladeniča na obledeli črno-beli fotografiji. Bil je eden od petih otrok družine s Sicilije, živeli pa so na obrobju Rima. »Nekje v Laciju,« pove nedoločno mati Jane Borjančič. Po tem podatku je postalo jasno, zakaj iskanje Salvatoreja Monaca na Siciliji ni obrodilo sadov.

Jana zdaj še v Slovenskih novicah prosi ljudi za pomoč pri iskanju njenega očeta. »Rada bi ga spoznala,« je njena velika želja. Njen kontakt hranimo v uredništvu in zgolj upamo lahko, da ji bomo s pomočjo bralk in bralcev nemara sporočili kakšno novico o očetu.