BRAJNIKOV MEMORIAL
FOTO: Junaki preizkusa razuma, volje in moči
Na dvodnevni preizkušnji so med 21 ekipami slavili policijski specialci.
Odpri galerijo
Pred četrt stoletja je policist in gorski reševalec Mitja Brajnik pripravil prvi Pohod razuma, volje in moči. Nanj je povabil kolege iz gorenjskih policijskih vrst, ti so si oprtali nahrbtnike s hrano ter se v tridnevnem izzivu spoprijeli z zelo zahtevnimi gorskimi pohodi. Tedaj si nihče ni niti v sanjah mislil, da se bo dokazovanje vzdržljivosti obdržalo, nadgradilo z različnimi preizkusi in tudi razširilo prek meja gorenjske policije. Tako so letos, ko so se pogumni in jekleni zbrali že petindvajsetič, na najzahtevnejšem tekmovanju slovenskih uniform poleg policijskih ekip sodelovali tudi vojaki, gorski reševalci ter pripadniki uprave za zaščito in reševanje ter za dva dneva zavzeli Bled in okolico.
Pred 21 ekip se je postavilo mnogo zahtevnih izzivov. Najprej so tekmovalci skočili v ohlajeno Blejsko jezero in zapenili vodo do Velike Zake. Tam so kopalke zamenjali za kolesarske drese in zavrteli pedale do Koče pri Savici, kjer so pustili kolesa in se peš podali čez Komno do Koče pri Triglavskih jezerih in Voj. Nato so znova sedli na kolesa in se prek Uskovnice odpeljali na Rudno polje, kjer so umirili misli in roke ter poskušali zadeti v sredino biatlonske tarče.
To je bil prvi tekmovalni dan, drugi se je začel s kolesarjenjem po Bohinju, zatem je bil čas za pohod in veslanje s kanuji po jezeru. Ko so tekmovalci preveslali zastavljeno razdaljo, so spet zagrizli v breg – tokrat je bil na vrsti pohod prek Peči do vrha Rudnice in vrnitev na Brod. Nato so Savo Bohinjko z vrvjo prečil v kampu Danica, kjer se je tekmovanje tudi končalo. A še preden so se lahko prepustili počitku, so morali krepko umiriti dihanje, saj so v roke vzeli laserske pištole. Med vsemi temi napori so si vzeli čas tudi za odgovarjanje na vprašanja s področja splošne razgledanosti in prve pomoči.
Ob tako zahtevnih dveh dneh zlahka zapišemo, da je zmagovalec vsak, ki pride v cilj. Do tja so letos najhitreje znova prišli tekmovalci iz vrst specialne enote policije, drugi so bili policisti ljubljanske postaje, tretja pa ekipa Gorskega polka Slovenske vojske. Med mešanimi ekipami so bili najboljši policisti in policistke kranjske uprave, med ženskima ekipama pa je bila boljša tista, v kateri so bila dekleta iz centra za varovanje in zaščito.
Kot zapisano, je najzahtevnejše tekmovanje slovenskih uniformirancev zasnoval Mitja Brajnik. Potem ko se je 10. junija 1997 tragično ponesrečil med vajo gorskih reševalcem pod Okrešljem, se je tekmovanje preimenovalo v Brajnikov memorial. Matej Brajnik gre v marsičem po očetovih stopinjah, saj je tudi on gorski reševalec in policist, zaposlen kot komandir Policijske postaje Radovljica. Danes je močno vpet v organizacijo tega zahtevnega tekmovanja, v preteklosti pa se je tudi sam pomeril na zahtevnem preizkusu.
Matej Brajnik nam je že povedal, kako je potekalo prvo tekmovanje. Takrat, ko je bil sogovornik star 19 let, je bil novinec v policijski uniformi in eden od udeležencev prvega Pohoda razuma, volje in moči: »Septembra 1993 smo imeli prvo tekmovanje, na katerem je sodelovala po ena ekipa z vsake gorenjske policijske postaje in še ekipa kranjske policijske uprave. Malo prej so ustanovili enoto gorske policije. Oče je hotel povezati vse elemente svojega policijskega dela, zato so se prva tekmovanja osredotočila na gorske pohode. Prvi dve leti je tekmovanje trajalo tri dni, nato je dolžina poti ostala enaka, tekmovanje pa je postalo težje, saj se je spremenilo v dvodnevni preizkus pripravljenosti. V prvih letih so tekmovalci spali po šotorih, hrano, ki so jo potrebovali, pa so nosili s seboj.«
Pred 21 ekip se je postavilo mnogo zahtevnih izzivov. Najprej so tekmovalci skočili v ohlajeno Blejsko jezero in zapenili vodo do Velike Zake. Tam so kopalke zamenjali za kolesarske drese in zavrteli pedale do Koče pri Savici, kjer so pustili kolesa in se peš podali čez Komno do Koče pri Triglavskih jezerih in Voj. Nato so znova sedli na kolesa in se prek Uskovnice odpeljali na Rudno polje, kjer so umirili misli in roke ter poskušali zadeti v sredino biatlonske tarče.
To je bil prvi tekmovalni dan, drugi se je začel s kolesarjenjem po Bohinju, zatem je bil čas za pohod in veslanje s kanuji po jezeru. Ko so tekmovalci preveslali zastavljeno razdaljo, so spet zagrizli v breg – tokrat je bil na vrsti pohod prek Peči do vrha Rudnice in vrnitev na Brod. Nato so Savo Bohinjko z vrvjo prečil v kampu Danica, kjer se je tekmovanje tudi končalo. A še preden so se lahko prepustili počitku, so morali krepko umiriti dihanje, saj so v roke vzeli laserske pištole. Med vsemi temi napori so si vzeli čas tudi za odgovarjanje na vprašanja s področja splošne razgledanosti in prve pomoči.
Ob tako zahtevnih dveh dneh zlahka zapišemo, da je zmagovalec vsak, ki pride v cilj. Do tja so letos najhitreje znova prišli tekmovalci iz vrst specialne enote policije, drugi so bili policisti ljubljanske postaje, tretja pa ekipa Gorskega polka Slovenske vojske. Med mešanimi ekipami so bili najboljši policisti in policistke kranjske uprave, med ženskima ekipama pa je bila boljša tista, v kateri so bila dekleta iz centra za varovanje in zaščito.
Kot zapisano, je najzahtevnejše tekmovanje slovenskih uniformirancev zasnoval Mitja Brajnik. Potem ko se je 10. junija 1997 tragično ponesrečil med vajo gorskih reševalcem pod Okrešljem, se je tekmovanje preimenovalo v Brajnikov memorial. Matej Brajnik gre v marsičem po očetovih stopinjah, saj je tudi on gorski reševalec in policist, zaposlen kot komandir Policijske postaje Radovljica. Danes je močno vpet v organizacijo tega zahtevnega tekmovanja, v preteklosti pa se je tudi sam pomeril na zahtevnem preizkusu.
Matej Brajnik nam je že povedal, kako je potekalo prvo tekmovanje. Takrat, ko je bil sogovornik star 19 let, je bil novinec v policijski uniformi in eden od udeležencev prvega Pohoda razuma, volje in moči: »Septembra 1993 smo imeli prvo tekmovanje, na katerem je sodelovala po ena ekipa z vsake gorenjske policijske postaje in še ekipa kranjske policijske uprave. Malo prej so ustanovili enoto gorske policije. Oče je hotel povezati vse elemente svojega policijskega dela, zato so se prva tekmovanja osredotočila na gorske pohode. Prvi dve leti je tekmovanje trajalo tri dni, nato je dolžina poti ostala enaka, tekmovanje pa je postalo težje, saj se je spremenilo v dvodnevni preizkus pripravljenosti. V prvih letih so tekmovalci spali po šotorih, hrano, ki so jo potrebovali, pa so nosili s seboj.«