RAZGLEDNICE
FOTO: Laško je treba videti od zgoraj
Nadaljujemo serijo najstarejših razglednic; na gradu Laško, kjer je danes restavracija, so Celjski grofje prirejali viteške igre, v tamkajšnji cerkvi je pridigal Primož Trubar.
Odpri galerijo
Po besedah zapriseženega Laščana in slovenskega jezikoslovca Toma Korošca je treba Laško najprej videti od zgoraj. To je ob koncu 19. stoletja storil tudi avtor risbe, na osnovi katere je nastala prva slovenska razglednica Laškega, ki jo je založil Andrej Elsbacher. Postavil se je na pobočje Strmce, od koder se odpira najlepši pogled na kopasti Hum, ki se strmo dviga nad mestom na levem bregu Savinje.
V laški nadškofijski cerkvi je pet let pridigal Primož Trubar.
Tomo Korošec, ki je živel nedaleč od Črnega mostu, se spominja, kako so si fantiči, ki so hoteli biti ponosni na kaj imenitnega v domačem kraju, domišljali, da je Hum, na katerega so se povzpeli tudi dvakrat na dan, vulkanskega izvora. A tudi ko so v šoli izvedeli, da je zgolj skalnat, se niso sprijaznili, da je čisto navaden hrib. Laški Triglav, kakor mu rečejo, je danes povsem poraščen, čeprav je bil v 50. letih 20. stoletja še zelo gol, saj ga je ozek pas gozda oklepal le ob vznožju. Z njegovega vrha se odpirajo lepi razgledi proti Pohorju, Tolstemu vrhu, Kozjanskemu, Lisci, Kopitniku, Mrzlici. Na njem je nekoč stal lesen križ, ki so ga med 2. svetovno vojno Nemci požgali, Laščani pa so ga pred desetletjem znova postavili. Na severni strani Huma je strma stena Divji farof, kjer je rastišče avrikljev in encijanov.
Črni mostV začetku 20. stoletja so čez potok Žikovco tik pred njegovim izlitjem v Savinjo postavili preprost lesen mostiček, ki ga je voda večkrat odnesla. Edvard Ebersberg je dal 1923. zgraditi nov most, ki so ga pokrili s črnim umetnim škriljem, po katerem je dobil ime. Črni most je postal priljubljena točka laških zaljubljencev, sprehajalcev in mladine, motiv slikarjem laških vedut, svojevrsten krajevni simbol. Zato so stari Laščani poskrbeli, da ga ni odnesla nobena, še tako divja povodenj, saj so ga, ko je kazalo na najhujše, gasilci z debelo vrvjo privezali ob bližnjo slivo. Sredi 60 let so ga v »duhu napredka« zamenjali z betonskim, ki je navzlic nezadovoljstvu domačinov dolgo kazil značilen pogled na Laško, dokler ni Pivovarna Laško 1997. na njegovem mestu na podlagi starih fotografij obnovila nekdanjega Črnega mostu.
Na pomolu na pobočju Huma so Spanheimi že v prvi polovici 12. stoletja pozidali grad Laško (Tüffer), ki se v pisnih virih prvič omenja 1145. Nato so se menjavali različni zakupniki, med letoma 1336 in 1456 je bil v rokah Celjskih grofov, ki so v njem občasno prirejali viteške igre in lovske prireditve. Grad sta sestavljala dvonadstropni romanski palacij in veliko mnogokotno dvorišče z vodnjakom, obdano z obzidjem. Vhod v palacij je bil v prvem nadstropju, dostop do njega je varovalo medzidje. V renesančni dobi so na nasprotni strani pozidali še okrogli obrambni stolp. Leta 1487 so grad požgali Turki, med letoma 1529 in 1532 pa so ga obnovili in preuredili v protiturški tabor, od koder izvira njegovo sedanje ime. Po koncu turških vpadov je grad sameval in v 19. stoletju dokončno propadel. Ruševine so 1952. očistili člani laškega turističnega društva, temeljito prenovo pa je v letih 1984 in 1988 izpeljala Pivovarna Laško. V oglatem stolpu je restavracija, v okroglem poročna dvorana in vinoteka, na notranjem grajskem dvorišču pa prostor za poletne glasbene in druge prireditve. Od leta 2011 je na gradu Tabor restavracija Pavus s sodobno slovensko kulinariko, ki jo vodi chef Marko Pavčnik.
Laška nadškofijska cerkev sv. Martina je bila po stilu sodeč sezidana proti koncu 12. ali začetku 13. stoletja in je med pomembnejšimi romanskimi spomeniki pri nas. Od prvotne zasnove so se ohranili masivni zvonik, glavna ladja in križno obokan strop z dvema diagonalnima rebroma, ki se v kotih naslanjata na kratke stebričke, ti pa na konzole; ta arhitekturni slog so poimenovali laška skupina. Cerkev z osmimi oltarji je bila pozneje večkrat predelana, nazadnje leta 1935, ko je dobila današnjo podobo in se v notranjosti ponaša s prepletom romanike, gotike, baroka in modernih sestavin. Leta 1530 je tržaški škof Peter Bonomo v duhovniški stan posvetil 22-letnega Primoža Trubarja in ga določil za vikarja v Laškem. Tedaj je bila to ena najobsežnejših župnij na Kranjskem, v katero je poleg cerkve sv. Martina spadalo še štirinajst podružnic. V času petletnega bivanja v Laškem je zaslovel kot izvrsten pridigar, ki je v duhu reformacijskih idej preprečil gradnjo dveh cerkva.