RAVNE NA KOROŠKEM
FOTO: Mesto na šestih gričih
Na Ravnah na Koroškem začenjamo predstavitev slovenskih krajev na najstarejših razglednicah; pojavile so se v zadnjem desetletju 19. stoletja in so večinoma narejene v grafični tehniki ploskega tiska litografiji oziroma kamnotisku.
Odpri galerijo
V 120 letih se je število prebivalcev šestkrat povečalo.
Predlani je minilo 770 let od prvega zapisa sedanjih Raven na Koroškem kot Gutenstein, ki se že 1317. omenja kot trg s pravico do štirih letnih sejmov. Po prvi svetovni vojni so ga uradno poslovenili v Guštanj, leta 1952, ko je naselje postalo mesto, pa je dobilo današnje ime, pri čemer se Ravne nanašajo na prvotno ime prodnate terase z istoimenskim gradom (Streiteben) iz 16. stoletja nad dolino Meže in kasnejšo železarno. Razgledniška podoba kraja s konca 19. stoletja nam kaže miren trg, ki se je ugnezdil ob sotočju potokov Suha, Hotuljka in Zelenbreški potok ter reke Meže. Zaradi značilnih teras, ki so jih izdolbli ti vodotoki, dobi obiskovalec občutek, da je prišel v mesto na šestih gričih,« je največje koroško mesto opisal upokojeni strokovni sodelavec Koroškega pokrajinskega muzeja Mirko Osojnik.
Oba panoramska motiva na litografski razglednici prikazujeta naselje in jeklarno s pobočja Stražišča (513 m) severno od Raven na Koroškem. Središče kraja, v katerem je tedaj živelo šestkrat manj prebivalcev kakor danes, je v dnu doline strnjeno okrog župnijske cerkve sv. Egidija, ki jo omenjajo že leta 1331. Sezidana je bila v poznoromanskem slogu in so jo v 17. stoletju prezidali, tako da ima danes podobo križa. Po drugi svetovni vojni so južne terase v ozadju pozidali s stanovanjskimi bloki (Javornik, Čečovje) in individualnimi hišami (Na Šancah).
Kot pravi naš sogovornik, začetki železarstva v Mežiški dolini segajo v leto 1620. Po letu 1774 se je začela industrijska izdelava železa, ko so ob reki Meži delovale prve kovačnice in žebljarne. Te so 1807. kupili grofje Thurni in do konca stoletja širili proizvodnjo železnih in jeklenih izdelkov. Ko je 1863. kraj dobil železniško povezavo in ko so propadle fužine v Črni na Koroškem, Mežici in na Prevaljah, se je proizvodnja ravenskega plemenitega jekla še razmahnila, tako da so ga že pred prvo svetovno vojno prodajali tudi na Bližnji in Daljni vzhod ter v Rusijo. »Ker je železarstvo kljub občasnim krizam daleč najpomembnejša gospodarska dejavnost, so današnje Ravne na Koroškem povsem urbanizirano in izrazito delavsko mestno naselje. Firme na lokaciji nekdanje železarne še vedno dajejo kruh veliko prebivalcem.« Za železarniškimi objekti stoji podružnična cerkev sv. Antona Padovanskega iz 15. stoletja, ki jo odlikujejo poznogotski prezbiterij ter gotske freske in oprema iz 17. stoletja.
Ob železarstvu so bili v kraju tudi številni obrtniki (čevljarji, kovači, lončarji, usnjarji, barvarji, rokavičarji, glavničarji), trgovci in gostilničarji, od katerih so mnogi delali in živeli v hišah na starem trgu, danes Trgu svobode, pod gradom Javornik. Od prvotne stavbe renesančno-baročnega dvorca iz 17. stoletja je ohranjeno celotno jedro, le stolpiča sredi zahodne in južne fasade sta se skrila za neorenesančnimi prizidki. Proti trgu je obrnjena slopna veranda z osrednjim navzven pomaknjenim delom pročelja. Po drugi svetovni sta ga dobila v upravljanje kmetijska zadruga in nato komunalno podjetje, zadnja desetletja pa kljub poskusom železarne v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je obnovila streho in levi prizidek, nezadržno propada.
»Kapelica na nizki skali v neposredni bližini Votle peči, nad izlivom Hotuljke v Mežo, ob glavni cesti proti Dravogradu, je menda postavljena na kraju, kjer je pred stoletji umrl javorniški graščak, ki je bil izjemno strog in krut do svojih tlačanov,« nam zadnjo risbo pojasni izvrstni poznavalec ravenske preteklosti Mirko Osojnik in nadaljuje: »Včasih je bil nekaj korakov nazaj proti Ravnam čez Mežo most, po katerem si prišel do znamenite kleti pod javorniškim hribom, ki so ji pravili Eiskeller (Ledenica). Njen lastnik je bil najprej trgovec Rudolf Brundula, pozneje pa gostilničar, posestnik in prvi župan Guštanja po prvi svetovni vojni Franjo Lečnik. Tu so v tistem času točili daleč najboljše pivo na Ravnah iz tako rekoč naravnega hladilnika v skalni kleti. Iz nje je vodil predor pod javorniškim gradom do Mickine bajte na vzhodni strani hriba, kjer so varili izvrstno domače pivo. Ta hiša, na žalost v razvalinah, še vedno obstaja.«
Litografska podoba Raven na Koroškem iz leta 1898.
Oba panoramska motiva na litografski razglednici prikazujeta naselje in jeklarno s pobočja Stražišča (513 m) severno od Raven na Koroškem. Središče kraja, v katerem je tedaj živelo šestkrat manj prebivalcev kakor danes, je v dnu doline strnjeno okrog župnijske cerkve sv. Egidija, ki jo omenjajo že leta 1331. Sezidana je bila v poznoromanskem slogu in so jo v 17. stoletju prezidali, tako da ima danes podobo križa. Po drugi svetovni vojni so južne terase v ozadju pozidali s stanovanjskimi bloki (Javornik, Čečovje) in individualnimi hišami (Na Šancah).
1620 je leto začetkov železarstva v Mežiški dolini.
Nad današnjim Trgom svobode propada grad Javornik.
Kot pravi naš sogovornik, začetki železarstva v Mežiški dolini segajo v leto 1620. Po letu 1774 se je začela industrijska izdelava železa, ko so ob reki Meži delovale prve kovačnice in žebljarne. Te so 1807. kupili grofje Thurni in do konca stoletja širili proizvodnjo železnih in jeklenih izdelkov. Ko je 1863. kraj dobil železniško povezavo in ko so propadle fužine v Črni na Koroškem, Mežici in na Prevaljah, se je proizvodnja ravenskega plemenitega jekla še razmahnila, tako da so ga že pred prvo svetovno vojno prodajali tudi na Bližnji in Daljni vzhod ter v Rusijo. »Ker je železarstvo kljub občasnim krizam daleč najpomembnejša gospodarska dejavnost, so današnje Ravne na Koroškem povsem urbanizirano in izrazito delavsko mestno naselje. Firme na lokaciji nekdanje železarne še vedno dajejo kruh veliko prebivalcem.« Za železarniškimi objekti stoji podružnična cerkev sv. Antona Padovanskega iz 15. stoletja, ki jo odlikujejo poznogotski prezbiterij ter gotske freske in oprema iz 17. stoletja.
Po prvi svetovni vojni so Gutenstein uradno poslovenili v Guštanj.
Začetki železarstva v Mežiški dolini segajo v leto 1620.
Ob železarstvu so bili v kraju tudi številni obrtniki (čevljarji, kovači, lončarji, usnjarji, barvarji, rokavičarji, glavničarji), trgovci in gostilničarji, od katerih so mnogi delali in živeli v hišah na starem trgu, danes Trgu svobode, pod gradom Javornik. Od prvotne stavbe renesančno-baročnega dvorca iz 17. stoletja je ohranjeno celotno jedro, le stolpiča sredi zahodne in južne fasade sta se skrila za neorenesančnimi prizidki. Proti trgu je obrnjena slopna veranda z osrednjim navzven pomaknjenim delom pročelja. Po drugi svetovni sta ga dobila v upravljanje kmetijska zadruga in nato komunalno podjetje, zadnja desetletja pa kljub poskusom železarne v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je obnovila streho in levi prizidek, nezadržno propada.
Dober poznavalec ravenske preteklosti Mirko Osojnik.
