FOTO: Mirko brez nog splezal na Mont Blanc in na vrhu naredil stojo

LJUBLJANA – Mineva že četrt stoletja, odkar je legendarni Mirko Lebar osvojil streho zahodne Evrope, 4810 metrov visoki Mont Blanc. Brez nog, te mu je sedemnajstletnemu odrezal vlak, a z neverjetno voljo. Mirko je bil namreč alpinist, ki je plezal in hodil z rokami in tako osvojil najvišje vrhove po Evropi, od Triglava, na katerega je splezal tudi po Severni steni, do Grossglocknerja. A ne samo to, lotil se je celo skoraj šest tisoč metrov visokega Nevado Pisca (5760 metrov) v perujskih Andih.
Junaški alpinist brez nog je, potem ko višje ni šlo več, postal maratonec in kot član kluba Extreme Slovenskih novic pretekel oziroma prevozil z invalidskim vozičkom Slovenijo od leve proti desni, od spodaj navzgor ter obratno, premagal pa je tudi 1000 kilometrov od Sydneyja do Melbourna v Avstraliji. Leta 1996 je bil nosilec olimpijske bakle v Atlanti. A če je s svojo neverjetno močno voljo in vztrajnostjo premagoval številne ovire na svoji življenjski poti, je na žalost v svoji najtežji bitki leta 2012 izgubil boj z rakom. Na njegove izjemne podvige smo se 25 let po Mont Blancu spomnili skupaj z njegovim prijateljem in soplezalcem Miranom Cesarjem, alpinistom iz Mozirja, ki mu je uresničil njegove sanje in mu pomagal do alpinističnih zvezd.

Pomagal mu je graditi hišo

Mirko in Miran v Severni steni Triglava FOTO: arhiv Miran Cesar

»Uf, to so bile dogodivščine z Mirkom,« se spominja 62-letni Cesar. »Bil je neverjeten človek, rad je imel življenje in družbo. Predvsem pa zanj ni bilo nobene ovire, nobenega nerešljivega problema, samo da se je nekaj dogajalo okoli njega. Spoznala sva se po naključju, na nekem praznovanju v Žalcu leta 1992. Bil je zelo komunikativen in res si je zelo želel v hribe, čeprav brez nog. Ko sem mu povedal, da sem alpinist, so mu oči kar zažarele in postala sva dobra prijatelja. Pomagal mi je graditi hišo, pri tem sem videl, kako je spreten in kako z lahkoto pleza po lojtri in preskakuje po tri stopnice naenkrat. Ko mi je omenil, da bi šel na Triglav, kot vsak pravi Slovenec, se mi to ni zdelo nič čudnega in po poskusnem vzponu na Klemenčo jamo se je vse skupaj začelo razvijati,« pripoveduje.

Že teden dni pozneje sta se skupaj odpravila na Triglav, za kar sta z ekipo potrebovala več dni, naslednje leto je sledil vzpon na najvišji vrh Avstrije Grossglockner (3798 metrov), leta 1994 pa je bil na vrsti Mirkov vrh iz sanj – Mont Blanc. »Z Jožetom Zupanom sva bila vodji odprave, Matjaž Fištravec je bil snemalec, pridružilo se nam je še nekaj članov domačega alpinističnega odseka. Šele šesti dan smo prilezli na vrh, saj smo morali dva dni zaradi vremena čakati v planinski koči Gouter. Potem se je vreme zrihtalo in vse nam je šlo kot po maslu. Je šlo pa potem dol hitreje! Mirka smo privezali na dve vrvi in potem se je ves vesel dričal navzdol. To je šlo hitro, kar vpil je od veselja! V enem dnevu smo bili že v dolini,« pripoveduje Miran Cesar. Fištravec je na vzponu posnel izjemen dokumentarec z naslovom Brez, v njem se tudi vidi, kako je Mirko na vrhu od veselja naredil stojo.

Dereze na rokah

Seveda takšni podvigi niso niti najmanj preprosti in Mirko je moral zanje veliko trenirati. Ni namreč hotel, da bi ga po hribih vlekli, nosili ali mu kakor koli drugače pomagali. Miran Cesar pripoveduje: »Pri vseh Mirkovih podvigih smo vse počeli v okviru njegovih zmožnosti. Vse je naredil sam. Le na Grossglocknerju, ko se je nam vdiral sneg do kolen, je bil povsem nemočen in smo mu morali ponekod malo pomagati. Takrat je dobil tudi ozebline. Pomagali smo mu predvsem z logistiko in podporo, sam sem imel firmo za proizvodnjo športne konfekcije in smo ga oblekli oziroma zanj izdelali posebna, podložena oblačila za njegove ostanke nog, pa zrihtali smo mu posebne dereze za roke. Bil je zelo močan in hitro se je vzpenjal.«

Kot se še spominja prijatelj, so ga nekateri ob vsem, kar je počel, precej čudno gledali. To so bili namreč časi, ko se invalidi še niso ukvarjali s športom, sploh pa ne s tako ekstremno dejavnostjo, kot je alpinizem. »Ja, nekateri so ga imeli za čudaka, predvsem tisti, ki sami ne hodijo v hribe in ne razumejo, kaj to človeku lahko pomeni. A vsi, ki smo ga poznali in bili del njegove ekipe, pa tudi večina Slovenk in Slovencev, ki so o njem brali v medijih, smo ga imeli za junaka,« pripoveduje.

Boril se je do konca

Na žalost se je Mirkovo življenje vse prehitro in tragično izteklo. Kmalu po nesreči žene Aleksandre, ki je bila po padcu čez škarpo sedem let v komi in je 2007. umrla, in kmalu po njegovem zadnjem podvigu leta 1999, ko je z navadnim vozičkom tekel od Sydneyja do Melbourna, ga je najprej napadel hepatitis C, nato pa še rak. »Ne dam se! Rak me ruka ko kurba, tule na sedmem vretencu se je pojavil še en tumor,« je nekaj mesecev pred smrtjo leta 2012 zatrjeval novinarski ekipi Slovenskih novic, ki ga je spremljala tako v časih njegovih junaštev kot tudi potem, ko se je boril z boleznijo in smo s Krambergerjevim skladom zbirali denar za novo kopalnico, pri čemer mu je bilo strašno nerodno, ker je ostal tako nemočen. »Veste, ne rabim nobene miloščine. Že 40 let sem invalid, pa nisem niti enkrat koristil kakršne koli (državne) pomoči, nisem hodil po toplicah na tuje stroške, veste, nikoli nisem bil strošek te države, nikoli!«

Miran Cesar se z žalostjo spominja zadnjih Mirkovih dni. »Ko so se začeli njegovi zdravstveni problemi, ga prijatelji seveda nismo zapustili. Z njim je bilo precej hudo, a mislim, da smo se zelo lepo poslovili in da je odšel s tega sveta precej pomirjen. Ko je že izvedel, kam njegova bolezen vodi, me je poklical in me prosil, da bi šli skupaj v hribe. Zorganiziral sem, da smo šli v Robanov kot v planšarijo. Mirku smo uredili prevoz do planine in bili smo tam nekaj dni. Obujali smo spomine in se imeli lepo. Takrat mi je rekel: 'Glej, kar lepo sem živel, rad bi še, a če mi ni dano, mi pač ni. Kar je bilo, je bilo ...'«