FOTO: Mladi slaščičarji ne bodo več drug drugemu hodili po nogah

LJUBLJANA – Slaščičarstvo, najslajša veja kulinarike, je vse bolj priljubljeno. To dokazuje tudi 77 letošnjih novincev, ki so se vpisali na srednjo šolo Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana za poklic slaščičar(-ka). Skupaj s preostalimi dijaki triletni študij zdaj obiskujejo kar 203 srednješolci. Kot smo slišali na nedavnem odprtju novih sodobno opremljenih delavnic v glavnem mestu, pa se ne bodo znebili le dvoizmenskega pouka, temveč se jim bodo z njimi izboljšali tudi razmere za izobraževanje za pripravo čokoladnih izdelkov in izvedbo slaščičarskih tečajev.

Čeprav poklic slaščičar spada med deficitarne, se slovenskemu slaščičarstvu sodeč po videnem in okušanem na odprtju več kot pol milijona evrov vrednih novih prostorov (z dograditvijo drugega nadstropja BIC so pridobili dodatnih 150 kvadratnih metrov delavnic) obeta sladka prihodnost.


To je s samozavestnim nagovorom množice obiskovalcev in poznejšo pripovedjo potrdila Katja Juhant iz Gorenje vasi v Poljanski dolini. Dijakinja, ki je že končala triletno slaščičarsko šolo, zdaj pa je na isti šoli v prvem letniku nadaljevalnega izobraževalnega programa (tako imenovani sistem 3+2), nam je povedala, da se je za ta poklic odločila zlahka, saj je z mamino prijateljico rada pekla že od otroštva. Ljubezen do slaščičarstva je ni minila niti med študijem. Še več, lani je bila 14 dni na dijaški izmenjavi v francoskem mestu Lepuy, kjer se je nad videnem in naučenem tako navdušila, da razmišlja, da bi šla na dodatna izobraževanja v Francijo. Ugotovila je namreč, da se ji tam na mednarodnih tečajih odpirajo neslutene možnosti za novo znanje in poznejšo samostojno pot ali kakšno drugo obliko slaščičarskega delovanja in ustvarjanja. Čeprav so ji v BIC že namignili, da bi lahko postala tudi pedagoginja, si zdaj želi predvsem lastnega ustvarjanja. Zato se še ne obremenjuje s tem, ali bi imela svojo slaščičarsko obrt ali bi delala kje v tujini oziroma se lotila poučevanja.

Delo z dijaki

Lidija Jenko, učiteljica praktičnega pouka na BIC, ki to delo opravlja že 20 let, je kot pegagoginja nad novimi prostori navdušena tudi zato, ker se šoli z njimi odpira možnost poglobljenega individualnega dela z bodočimi slaščičarji. Ko se je z mladimi, med katerimi je bilo fantov le za vzorec, pripravljala na predstavitev slaščičarskih dobrot za otvoritveno slovesnost, smo lahko videli, da je zanje prava avtoriteta. Enako kot druge učiteljice. To pa ni čudno, saj jih ne učijo, vodijo in vzgajajo le pri nas, temveč skupaj z njimi hodijo celo na izobraževanja v tujino (Francijo, Španijo, Portugalsko, Finsko, letos bodo šli na Malto) pa na razna slaščičarska tekmovanja ...


Poleg dijakov BIC se z novimi prostori tudi zunanjim udeležencem slaščičarskih delavnic odpirajo možnosti za popoldanske krožke. Skupaj z dijaki višjih letnikov jih namreč pripravljajo tako za otroke kot tudi odrasle, se pa že zdaj velikokrat odpravijo v goste in svoje znanje delijo v vrtcih in šolah.


Da na BIC slaščičarstvo poskušajo dvigniti na višjo raven, dokazujejo tudi v praksi. Svoje sveže pekarske in slaščičarske izdelke prodajajo v šolski trgovini Kruharije & cukrnije na Ižanski cesti 10, v čajnici Primula v Botaničnem vrtu Ljubljana nasproti šole in v Centru kulinarike in turizma Kult316 v Šentvidu. Sprejemajo tudi večja individualna in naročila podjetij, poskrbijo pa celo za catering. Ker so njihove cene precej nižje kot v slaščičarnah, slaščice in pecivo pa dnevno sveže, jih zlasti Ljubljančani množično obiskujejo na vseh prodajnih točkah.
 

Poskusni program

K temu, da lahko v bližnji prihodnosti pričakujemo kakšnega slaščičarskega velemojstra, bo pripomogel še novi poskusni program v okviru programa Centra za poklicno izobraževanje z naslovom MinT +. V njem je zdaj 27 dijakov in dijakinj, ki bodo dobili priložnost individualnega izobraževanja oziroma učenja po lastnih željah.

Sodeč po tem, kako so na odprtju s pomočjo svojih učiteljic pripravili s slaščicami obložene mize, nato obiskovalcem v snažno belih uniformah spretno delili svoje šolske izdelke (pehtranovo in orehovo potico, medenjake, zavitke, mini indijančke, tradicionalno emonsko rezino, nagrajene izdelke s slaščičarskih tekmovanj), pa se ni bati niti tega, da bi ta obrt ugasnila in da bi namesto ročno izdelanih slaščic lahko večinoma kupovali le še industrijsko pripravljene v velikih trgovskih centrih.