VROČA GORENJSKA
FOTO: Na blejski Straži so se sončili nagi
Bled je bil malo znana vas, dokler ni nekega dne prišel Švicar Arnold Rikli. Zaradi hude bolezni je iskal kraj, kjer bi se lahko odpočil in tudi zdravil.
Odpri galerijo
Bled. FOTO: Jure Eržen, Delo
BLED – Končno je izšla monografija o Arnoldu Rikliju, sad več kot desetletnega dela Vojka Zavodnika, ki se je v zapuščino in dokumente blejskega sončnega dohtarja verjetno poglobil bolj kot kdor koli doslej. Knjiga Po sledeh Arnolda Riklija bo zanimiva za vse, ki si želijo spoznati človeka, čigar prispevek k razvoju Bleda je vsekakor neprecenljiv.
Napisana je na podlagi primarnih virov, osebnih dnevnikov, družinske kronike, osebnih pisem in mnogih drugih originalnih zapisov kot tudi pričevanj in ustnega izročila njegovih potomcev. »Knjiga odkriva veliko novih, skoraj revolucionarnih spoznanj in dognanj, ki bodo tudi v svetovnem merilu korenito spremenila dosedanje gledanje na življenje in delo tega velikega pionirja naravnega zdravljenja. Monografija ima osupljivih 360 strani in skoraj 650 slikovnih prikazov,« pravi avtor Vojko Zavodnik, ki ga je očarala Riklijeva življenjska zgodba.
Danes si komaj predstavljamo, da je bil Bled še sredi 19. stoletja čisto navadna in malo znana kmečka vas, dokler se ni v kraj nekega dne pripeljal Švicar Arnold Rikli. To je bil človek, ki se je predstavljal za avtoriziranega hidropata, za naravoslovnega zdravnika in končno za higienskega zdravnika, čeprav sploh ni bil šolan zdravnik. Ta nenavadno bistri pa tudi vztrajni tujec je privabil na Bled številne petičneže in vasici ob lepem jezeru prinesel svetovno slavo.
Rojen je bil leta 1823 v švicarskem Wangnu v kantonu Bern. Riklijevi so bili bogata švicarska družina. Sina Arnolda so silili, da bi prevzel očetovo barvarno, vendar ga to ni veselilo. Raje se je ukvarjal s kemijo. Prišlo mu je na misel, da moreta zrak in svetloba zdravilno in krepčilno vplivati tudi na človeško telo, tako kot vplivata na rastline.
Zaradi stika s kemikalijami je Arnold hudo zbolel. Nad njim so že skoraj obupali, ko mu je prišla v roke knjiga o hidroterapiji. Ravnal se je po hidropatičnih pravilih in ozdravel v treh dneh. Pozneje se ga je bolezen še enkrat lotila. Dobil je hudo vnetje poprsne mrene in Arnold Rikli je iskal kraj v bližini, kjer bi se lahko odpočil in seveda tudi zdravil. Nekako je izvedel za Bled in leta 1852 prvič prišel tja. Že čez dve leti je ustanovil Naravni zdravilni zavod.
Na Bledu je delal kot naravni zdravnik. Odločil se je za naravno zdravilno šolo, za nekakšno knajpanje, zdravljenje z vodo, z zrakom in soncem. Vendar je bil toliko previden, da ni sprejemal bolnikov z nalezljivimi boleznimi in ne duševnih bolnikov. Odločno je nasprotoval kakršnim koli umetnim zdravilom. Zato se je pogosto sprl z zdravniki svojega časa. Prepričan je bil, da so svetloba, zrak, sonce in voda najboljši zdravniki. Bistvo njegovega zdravljenja je bil strog in natančen življenjski režim. Pacienti so se morali vsak dan kopati v hladni vodi, se sončiti in sprehajati.
Število gostov se je iz leta v leto večalo. Mnogi zdravniki so očitali Rikliju šarlatanstvo, ker se pač ni držal tedanjih ustaljenih medicinskih prijemov. Ženskam je preganjal migreno, nervozo in histerijo, moškim pa protin, hemoroide in drugo. Zdravilišče je bilo v velikem parku, kjer so kraljevali mogočni kostanji. Že leta 1899 ga je moral Arnold Rikli povečati.
Okoli desetih je bil čas za počitek, kopanje in sončenje. Med opoldanskih odmorom so imeli skromno kosilo. Popoldne so nadaljevali s kopelmi ter sončenjem in krajšimi sprehodi. Ob pol šestih je bil glavni dnevni obrok in potem so bili gostje prosti. Hrana je bila zelo preprosta, pusta in strogo vegetarijanska. Za meso so morali gostje posebej doplačati. Zvečer se je začel raj za blejske gostince. Vse sestradane goste so nasitili s klobasami, žganci, zeljem in dobro močno domačo govejo juho, na kateri so se kar svetili rumeni cinki maščobe.
Rikli je priporočal izmenično uporabo hladne in parne kopeli. Po kopelih so se morali gostje obvezno sončiti v posebnih lesenih utah, ki so bile odprte proti soncu. Na Straži so bile postavljene lesene ute, v katerih so se morali gostje sončiti goli. Seveda so imeli zagotovljeno popolno diskretnost, ampak za tiste čase na prelomu polovice 19. stoletja, je bilo golo sončenje nekaj nezaslišanega, po drugi strani pa zelo dražljivo privlačno …
Arnold Rikli ni našel pravega stika z domačini. Imel jih je za preproste in neizobražene, oni pa njega za čudaka. Čeprav je živel na Bledu več kot 50 let, se nikoli ni naučil slovensko. Tudi usmerjevalne table v zdravilišču in okolici so bile povsem nemške. Pravili so mu Sončni dohtar ali pa Švajcar, ker je prišel iz Švice. Arnold Rikli je umrl leta 1906, star 83 let. To je bil Švicar, ki je naredil Bled. Po njegovi smrti je blejsko zdravilišče prevzel njegov sin. Dve leti pozneje je začelo zamirati in v nekaj letih povsem zamrlo.
Arnold Rikli je umrl leta 1906.
Danes si komaj predstavljamo, da je bil Bled še sredi 19. stoletja čisto navadna in malo znana kmečka vas, dokler se ni v kraj nekega dne pripeljal Švicar Arnold Rikli. To je bil človek, ki se je predstavljal za avtoriziranega hidropata, za naravoslovnega zdravnika in končno za higienskega zdravnika, čeprav sploh ni bil šolan zdravnik. Ta nenavadno bistri pa tudi vztrajni tujec je privabil na Bled številne petičneže in vasici ob lepem jezeru prinesel svetovno slavo.
Knjiga odkriva veliko novih, skoraj revolucionarnih spoznanj in dognanj.
Rojen je bil leta 1823 v švicarskem Wangnu v kantonu Bern. Riklijevi so bili bogata švicarska družina. Sina Arnolda so silili, da bi prevzel očetovo barvarno, vendar ga to ni veselilo. Raje se je ukvarjal s kemijo. Prišlo mu je na misel, da moreta zrak in svetloba zdravilno in krepčilno vplivati tudi na človeško telo, tako kot vplivata na rastline.
Zaradi stika s kemikalijami je Arnold hudo zbolel. Nad njim so že skoraj obupali, ko mu je prišla v roke knjiga o hidroterapiji. Ravnal se je po hidropatičnih pravilih in ozdravel v treh dneh. Pozneje se ga je bolezen še enkrat lotila. Dobil je hudo vnetje poprsne mrene in Arnold Rikli je iskal kraj v bližini, kjer bi se lahko odpočil in seveda tudi zdravil. Nekako je izvedel za Bled in leta 1852 prvič prišel tja. Že čez dve leti je ustanovil Naravni zdravilni zavod.
83 let je dočakal Sončni dohtar.
Na Bledu je delal kot naravni zdravnik. Odločil se je za naravno zdravilno šolo, za nekakšno knajpanje, zdravljenje z vodo, z zrakom in soncem. Vendar je bil toliko previden, da ni sprejemal bolnikov z nalezljivimi boleznimi in ne duševnih bolnikov. Odločno je nasprotoval kakršnim koli umetnim zdravilom. Zato se je pogosto sprl z zdravniki svojega časa. Prepričan je bil, da so svetloba, zrak, sonce in voda najboljši zdravniki. Bistvo njegovega zdravljenja je bil strog in natančen življenjski režim. Pacienti so se morali vsak dan kopati v hladni vodi, se sončiti in sprehajati.
Število gostov se je iz leta v leto večalo. Mnogi zdravniki so očitali Rikliju šarlatanstvo, ker se pač ni držal tedanjih ustaljenih medicinskih prijemov. Ženskam je preganjal migreno, nervozo in histerijo, moškim pa protin, hemoroide in drugo. Zdravilišče je bilo v velikem parku, kjer so kraljevali mogočni kostanji. Že leta 1899 ga je moral Arnold Rikli povečati.
Po slovensko pa ne!
In kako je potekal povprečen dan v zdravilišču? Začelo se je z vstajanjem neskončno zgodaj – ob 9. uri. To je bil hud šok za gospodo, ki ni nič delala, ampak je iz dneva v dan obiskovala popoldanska srečanja, zvečer pa so se udeleževali zabav, ki so se zavlekle v jutranje ure. Zato so vstajali pozno. In Riklijeva ura je bila zanje ubijalska. Ko so se navadili in se naspali za nazaj, so morali vstajati še bolj zgodaj, med peto in šesto uro zjutraj. Takoj je bil na vrsti sprehod, nato še telovadba v jutranji tišini in na svežem zraku. Zajtrk so imeli kar nekje v naravi.V zdraviliškem parku so mu postavili spominsko ploščo.
Rikli je priporočal izmenično uporabo hladne in parne kopeli. Po kopelih so se morali gostje obvezno sončiti v posebnih lesenih utah, ki so bile odprte proti soncu. Na Straži so bile postavljene lesene ute, v katerih so se morali gostje sončiti goli. Seveda so imeli zagotovljeno popolno diskretnost, ampak za tiste čase na prelomu polovice 19. stoletja, je bilo golo sončenje nekaj nezaslišanega, po drugi strani pa zelo dražljivo privlačno …
Arnold Rikli ni našel pravega stika z domačini. Imel jih je za preproste in neizobražene, oni pa njega za čudaka. Čeprav je živel na Bledu več kot 50 let, se nikoli ni naučil slovensko. Tudi usmerjevalne table v zdravilišču in okolici so bile povsem nemške. Pravili so mu Sončni dohtar ali pa Švajcar, ker je prišel iz Švice. Arnold Rikli je umrl leta 1906, star 83 let. To je bil Švicar, ki je naredil Bled. Po njegovi smrti je blejsko zdravilišče prevzel njegov sin. Dve leti pozneje je začelo zamirati in v nekaj letih povsem zamrlo.
