FOTO: Najhujši slovenski morilec si je nagrabil ogromno premoženje

LJUBLJANA – Na avstrijskem Koroškem, le slabo urico vožnje iz Slovenije, menda leži na pobočju 2236 metrov visokega Lačurja (Latschur) pri Belem jezeru eden največjih nacističnih zakladov. A ne le imena teh krajev med dolinama Drave in Zilje, kot so Šmohor, Dole, Zlan ali Beli potok, ki spominjajo na to, da so bili nekoč slovenski, tudi zaklad je pripadal po rodu Slovencu, enemu največjih nacističnih morilcev Odilu Globočniku. Čeprav se je rodil v Trstu očetu Ljubljančanu, njegov ded pa je bil iz Tržiča, se ni počutil kot Slovenec, ampak je hotel postati Nemec. Še kot najstnik se je tako navdušil nad idejo nacizma, da v ničemer ni hotel razočarati Hitlerja in je bil pripravljen narediti vse, da ustreže njegovi ideji o veliki rasno čisti Nemčiji.

Bil je največja pošast vzhodnega nemškega rajha. FOTO: arhiv Slovenskih novic

Vrt z judovskimi nagrobniki

Ta želja ga je gnala tako daleč, da je postal v zgodovini znan kot eden najbolj zverinskih in najokrutnejših morilcev Judov in Poljakov, izumitelj plinskih celic in vodja zloglasnih taborišč Treblinka, Belzec in Sobibor. Ob 50.000 pomorjenih Judih je priredil slavje, svoj vrt v Lublinu na Poljskem, kjer je kot najbolj krvoločen mož vzhodnega rajha uresničeval svoje poslanstvo iztrebljevalca, si je obložil z nagrobniki umrlih Judov. Ko je bil premeščen v Trst, je tam po vzoru Treblinke vzpostavil poligon smrti v Rižarni, povrhu pa je še organiziral napade in požige slovenskih vasi na Krasu in v okolici Idrije.

Ob koncu vojne, ko se je umikal proti zadnjemu skrivališču nad Belim jezerom, je svojemu znancu mimogrede navrgel: »Dva milijona smo jih pospravili. Najbrž bom zdaj moral za to plačati!« Pri tem je bil preveč skromen, zgodovina trdi, da je bil neposredno kriv za tri milijone smrti.

Vendar je to, ali je v resnici plačal ali ne, še vedno zavito v tančico skrivnosti. O njegovi smrti namreč pričata dve verziji – uradna je, da se je zadnje dni druge svetovne vojne zatekel na planino Mössl nad Belim jezerom, kjer so ga izsledili britanski vojaki, pripadniki zavezniških sil, in ga odvedli v bližnji Špaterjan (Paternion), kjer je pred njihovimi očmi naredil samomor s ciankalijem. Pokopan naj bi bil na občinski zemlji, ki ji domačini rečejo Svinjska trata.

Ustanovil in vodil je zloglasna taborišča Treblinka, Sobibor in Belzec in bil odgovoren za tri milijone smrti. FOTO: arhiv Slovenskih novic

Si je kupil življenje z zakladom?

Druga teorija pa pravi, da si je kupil življenje tako, da je Britancem razkril, kje je zakopal svoj zaklad, in se z jugoslovanskim potnim listom prebil do Sirije. Kot naj bi namreč kazali nekateri tajni dokumenti dveh ameriških obveščevalnih agencij CIA in CIC, predvsem poročilo o zloglasnem šefu Gestapa Heinrichu Müllerju, ki naj bi tudi po uprizorjeni smrti živel v Ameriki, je Globočnik med vodenjem zloglasnih koncentracijskih taborišč nabral od pomorjenih Judov ogromno denarja, zlatih palic, draguljev, nakita, zlatih zob, poročnih prstanov, antičnih kovancev in drugih vrednih predmetov. Prav zaradi te pogoltnosti naj bi ga tudi premestili iz vzhodnega rajha v njegovo rodno mesto. V pogajanjih z Britanci naj bi se zgovarjal, da gre za poseben vladni skriti fond, za katerega je bil zadolžen, kakor koli že, dragoceni tovor naj bi v osmih tovornjakih pripeljal v bližino Belega jezera.

Osmega maja 1945 se je konvoj tovornjakov iz Trsta prek Vidma bližal Beljaku, spremljalo ga je vozilo SS, v katerem je bil Odilo Globočnik. V tovornjakih je bilo na stotine lesenih zabojev za municijo, a to naj bi bila le kamuflaža za več milijonov vredne predmete, ki jih je s seboj med begom prevažal nekdanji najbolj zloglasni morilec vzhodnega rajha in vodja jadranskega okrožja.
Pred Beljakom je konvoj zavil v dolino Zilje in se zvečer ustavil pri hotelu Enzian pri Belem jezeru. Okoli deset njegovih najbolj zvestih sodelavcev, paznikov iz Treblinke, po rodu iz Ukrajine, naj bi vso noč v okolici jezera zakopavalo lesene škatle in skrbno zakrilo sledove, vse lokacije pa so zabeležili na zemljevidu, ki naj bi ga obdržal Globočnik. Ta se je nato peš odpravil do koče Zveze nemških deklet na planini Mössl.

Lov na dragocenosti

Kot poročajo zgodovinarji in raziskovalci holokavsta, od Gitte Sereny do Gregoryja Douglasa in Germarja Rudolpha, je okoli zaklada še veliko skrivnosti. Zaradi tega naj bi se v okolici Belega jezera še dolgo po končani vojni, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vnela prava iskalna mrzlica. Lov na nacistični zaklad naj bi se odvijal v letih 1990 do 2000, ko so območje Belega jezera obiskale najmanj štiri odprave lovcev na zaklad in nekaterim naj bi uspelo najti delček skritih dragocenosti, še vedno pa naj bi deset milijonov ameriških dolarjev čakalo na najditelja.

Zelo nenavadno je, da v okolici Belega jezera o zakladu ne vedo nič. Ali pa o tem nočejo govoriti. Prav čudno je namreč, da ko pokličemo v hotel Enzian ob Belem jezeru, kjer se je zločinec ustavil 8. maja 1945 in se od tam peš odpravil na planino Mössl, ne vedo ne za Globočnika in ne za njegovo bivanje v teh krajih, čeprav je to nesporno zgodovinsko dejstvo. Ko jih povprašamo še o zakladu in lovu nanj pred 30 leti, so nadvse začudeni. Tudi v treh drugih hotelih, ne v hotelu Gasthof Weissensee, ne v hotelu Moser niti v penzionu Kärtnerhoff niso nikoli slišali o tem, da bi v njihovem kraju bival vojni zločinec in da bi njegov vojni plen iskali lovci na zaklad kar dve desetletji. Prav tako so bili nadvse začudeni v glavni turistični pisarni tega območja.
Skrivnost torej ostaja, mnoga vprašanja pa še niso pojasnjena in podprta z verodostojnimi dokumenti. Tudi avstrijski zgodovinar Johannes Sachslehner, avtor najbolj odkritega in najbolj pretresljivega portreta Odila Globočnika, ki nosi naslov Dva milijona smo jih pospravili, pušča odprta mnoga vprašanja. »Zlate novce v vrednosti komaj tri milijone dolarjev so pri izkopavanjih že našli, nadaljnji zaklad v vrednosti deset milijonov dolarjev (devet milijonov evrov)pa najditelja še čaka ...« je zapisal v svoji knjigi, ki je bila leta 2016 prevedena tudi v slovenski jezik.