FOTO: Od Triglava do Ohrida bohinjska zaseka maže sklepe

LJUBLJANA – Kar 40 let je čakal na ta trenutek in v nedeljo mu je le uspelo. Šestinsedemdesetletni Polde Taler, upokojeni slikopleskar po rodu s Sorice, doma pa z Gorij na Gorenjskem, se je z vrha Triglava odpravil proti Ohridu. Okoli 1300 kilometrov dolgo pot bo prehodil in malo pretekel, namesto nahrbtnika si je preuredil otroško kolesarsko prikolico, ki jo vleče za sabo.

Sir za mišice

Ko ga ulovimo v sredo, na četrti dan njegovega podviga, ravno ko je iz ljubljanskih Črnuč korakal mimo Šentjakoba proti Vevčam in naprej proti Grosuplju, ga najprej pobaramo, zakaj in čemu je posvečen njegov podvig. Verjetno nismo edini, ki nas zanima, kaj ga žene na tako dolge razdalje. "Bil sem ultramaratonec in vedno sem rad tekel na dolge proge. Leta 1979 je takratni zmagovalec enega od maratonov pretekel Nemčijo, zato sem pomislil, da bi pa jaz Jugoslavijo. Želel sem si preteči vse jugoslovanske republike, od Vardarja pa do Triglava. A potem so prišli finančna kriza, družina in otroci, nato še vojna na tem območju in kar malo sem pozabil na vse skupaj. Lani pa me je spet zagrabilo ... in sem šel," razloži nekdanji alpinist, gorski tekač in pionir med slovenskimi, še posebno pa gorenjskimi, tekači na dolge razdalje.


Najprej je dolgo iskal nekoga, ki bi ga spremljal z avtodomom, a ker si je v teh časih težko vzeti mesec dni za podvig, ni našel nikogar. Pa je šel kar sam. Nekoliko je predelal kolesarsko prikolico za otroke, spakiral stvari in v nedeljo začel svojo pot. V njegovem nahrbtniku na kolesih ima vse, kar potrebuje za tako dolgo pot – šotor, spalno vrečo, odejo, vzglavnik, oblačila, tri pare športnih čevljev, orodje za popravilo njegove prikolice, nekaj hrane, med katero je kot najbolj pomembna izpostavil dva kilograma bohinjske zaske, kot domačini rečejo zaseki, in tri kilograme bohinjskega sira, ter še druge malenkosti. "Sir potrebujem za obnovo mišic, zasko pa za mazanje sklepov," se namuzne gorenjski korenjak, ki se mu prav nič ni težko med potjo ustaviti in se pogovoriti za Slovenske novice. Nikamor se mu ne mudi in prav nič ni obremenjen s časom. "No, vseeno ne bi rad do božiča hodil do Ohrida, izračunal sem, da moram na dan narediti okoli 50 kilometrov, in bo šlo v enem mesecu. Sicer sem že danes v zaostanku, ker sem prespal pri prijatelju v Črnučah in se nama je zajtrk malo zavlekel. A nič zato, saj imam čas," pripoveduje. Čeprav bi moral v sredo priti mimo Grosupelj do Brega pri Zagradcu, do naslednjega prijatelja, se prav nič ne bo sekiral, če mu ne bo uspelo.

Namestitev z zvezdicami

Kako pa si je zamislil pot, ko mu bo po drugih nekdanjih republikah zmanjkalo prijateljev, pri katerih bi lahko prenočeval? "Saj imam šotorček, in to celo luksuzen, za dve osebi! Če ne bom našel drugačnega prenočišča, bom zavil s ceste, v dveh minutah imam šotor postavljen in prenočeval bom v namestitvi z mnogimi zvezdicami," se smeje še naprej.

Kaj pa slabo vreme in druge nevšečnosti? Ah, kaj bi to, zamahne z roko, češ da ima itak veliko marelo, tisto golfistično, ki si jo zatakne na telo in mu je ni treba držati. Drugih nevšečnosti pa niti ne vidi, razen potepuških psov. "Ničesar se ne bojim, edino proti tistim bolj napadalnim sem si nabavil napravico, nekakšno svetilko, ki oddaja glasove, ki jih odganja. In ta naprava res dobro deluje, sem jo preizkusil. Deluje samo na hude pse, miroljubni je sploh ne občutijo. V Istri, ko sem testiral svojo prikolico, sem vzel tudi to napravico in neki pes je zelo lajal name ter se zaganjal vame, v bližini pa je bil tudi en čisto krotek pes, ki je ležal na dvorišču. Posvetil sem v lajajočega psa in takoj je prenehal lajati in šel stran, mirni pes pa je kar naprej tam ležal," razlaga svojo taktiko proti napadalnim psom.

Hribi in dolge razdalje

Kljub temu da je imel v torek že težave s svojo prikolico, na srečo so mu jih brezplačno pomagali odpraviti v kranjskem podjetju, 76-letnega Poldeta prav nič ne skrbi, da mu ne bi uspelo. Že vse življenje je zapisan osvajanju gora in dolgih razdalj. Tako se je leta 2008 podal na solo maraton od Innichena na Južnem Tirolskem do rodne vasi Sorica. Okoli 250 kilometrov dolgo pot je premagal v samo 50 urah, in to star 65 let. Kot mlajši je bil zelo dober alpinist in je preplezal vse težje smeri v domačih gorah, a tudi v Dolomitih in Centralnih Alpah. Z višinami je bil povezan tudi njegov poklic, ki ga je opravljal do upokojitve. Kot slikopleskar, po domače malar, je bil eden prvih, ki so začeli tako imenovanima višinskima dela, saj se je loteval pleskanja na težje dostopnih stavbah, kot so zvoniki in visoki bloki.