IZJEMNO
FOTO: Plečnik skrit v nakitu Martine Lončar
»V vsakem kosu nakita je majhen naslon na Plečnikove genialne rešitve.«
Odpri galerijo
Nakit je večen. To ve vsaka ženska, navsezadnje se z njim radi okitijo tudi moški. In kot kažejo sodobni trendi, se vedno več ljudi navdušuje nad dizajnom, obliko in zgodbo, plemenit material ni več tako pomemben.
In ena od takih zgodb se je zgodila in se bo dogajala, pravzaprav je na ogled postavljena še do 11. aprila v Steklenem atriju ljubljanskega magistrata z imenom Plečnik v zrcalu. Gre za razstavo nakita, fotografij in videa treh avtoric, oblikovalke unikatnega nakita Martine Lončar in vizualnih umetnic Doroteje Marinko in Neže Dali Novak, ki z umetniško fotografijo in videom vstopata v dialog z unikatnim nakitom. Sliši se zapleteno, vendar še zdaleč ni; je pa lepo.
»Sem rojena Ljubljančanka, odrasla sem v osrčju Ljubljane, s Plečnikovimi urbanističnimi rešitvami se srečujem že od mladih nog. Poleg tega sem kot študentka umetnostne zgodovine delala v Plečnikovi hiši, kjer sem imela edinstveno priliko spoznati tudi tiste fine detajle, ki naredijo veliko razliko.
Plečnika razumem kot vsestranskega, kot dobrega oblikovalca. Za svoj dom je narisal na videz preproste kose pohištva, je pa posebno pozornost namenil njihovi funkciji. Tako stol, ki ga je imel v kuhinji pri štedilniku, ni samo stol, ampak je tudi miza in obenem mala omara, pa omara v kopalnici, na katero je namestil zložljivi polici, ki ju postaviš po potrebi. In podaljšani ročaji kavnih lončkov, da je kavo lahko odstavil, ne da bi vstal in prekinil delo. To so rešitve, ki me poleg formalnega Plečnikovega jezika tako nagovorijo,« pove Martina Lončar.
Pravi, da je v vsakem kosu nakita majhen naslon na Plečnikove genialne rešitve. Nakit z imenom Bunka, npr., nosi spomin na luči Peklenskega dvorišča ljubljanskih Križank, Transformer, ki je obenem ogrlica, obesek ali prstan, pa po namembnosti spominja na večnamenski stol v arhitektovi kuhinji.
»Med prebiranjem literature sem se posvetila raziskovanju in razumevanju, kako je Plečnik dosegel štimungo mističnosti in svetega z uporabo svetlobe in barvnih lučk. Posebno mi je blizu kapela Jezusovega groba na Dunaju. Nekaj del na razstavi se nanaša prav na te oblikovne rešitve. Hertz in Večna luč vsebujeta kanček tega občutka, saj majhni LED-lučki utripata z rdečo svetlobo,« dodaja mlada oblikovalka unikatnega nakita, ki je v Firence šla na izlet po srednji šoli.
Tam je našla svojega bodočega maestra, ki je takrat prvič odprl svojo delavnico študentom in enemu obljubil službo po končanem tečaju. »Tako sem namesto tri mesece ostala vse leto, potem sem bila sprejeta v še en tečaj, ki je trajal še eno leto. Počasi sem začela izdelovati svoje kolekcije, se prijavljati na razstave in pot se tako nadaljuje,« še pove Tinka Lončar.
In ena od takih zgodb se je zgodila in se bo dogajala, pravzaprav je na ogled postavljena še do 11. aprila v Steklenem atriju ljubljanskega magistrata z imenom Plečnik v zrcalu. Gre za razstavo nakita, fotografij in videa treh avtoric, oblikovalke unikatnega nakita Martine Lončar in vizualnih umetnic Doroteje Marinko in Neže Dali Novak, ki z umetniško fotografijo in videom vstopata v dialog z unikatnim nakitom. Sliši se zapleteno, vendar še zdaleč ni; je pa lepo.
»Sem rojena Ljubljančanka, odrasla sem v osrčju Ljubljane, s Plečnikovimi urbanističnimi rešitvami se srečujem že od mladih nog. Poleg tega sem kot študentka umetnostne zgodovine delala v Plečnikovi hiši, kjer sem imela edinstveno priliko spoznati tudi tiste fine detajle, ki naredijo veliko razliko.
Bunka kot Plečnikove luči
Plečnika razumem kot vsestranskega, kot dobrega oblikovalca. Za svoj dom je narisal na videz preproste kose pohištva, je pa posebno pozornost namenil njihovi funkciji. Tako stol, ki ga je imel v kuhinji pri štedilniku, ni samo stol, ampak je tudi miza in obenem mala omara, pa omara v kopalnici, na katero je namestil zložljivi polici, ki ju postaviš po potrebi. In podaljšani ročaji kavnih lončkov, da je kavo lahko odstavil, ne da bi vstal in prekinil delo. To so rešitve, ki me poleg formalnega Plečnikovega jezika tako nagovorijo,« pove Martina Lončar.
Pravi, da je v vsakem kosu nakita majhen naslon na Plečnikove genialne rešitve. Nakit z imenom Bunka, npr., nosi spomin na luči Peklenskega dvorišča ljubljanskih Križank, Transformer, ki je obenem ogrlica, obesek ali prstan, pa po namembnosti spominja na večnamenski stol v arhitektovi kuhinji.
Transformer kot Plečnikov stolTransformer, ki je obenem ogrlica, obesek ali prstan, po namembnosti spominja na večnamenski stol v arhitektovi kuhinji. Bunka nosi spomin na luči Peklenskega dvorišča ljubljanskih Križank, Hertz pa odseva blišč in mistiko njegovega sakralnega okrasja.
Štimunga mističnosti
»Med prebiranjem literature sem se posvetila raziskovanju in razumevanju, kako je Plečnik dosegel štimungo mističnosti in svetega z uporabo svetlobe in barvnih lučk. Posebno mi je blizu kapela Jezusovega groba na Dunaju. Nekaj del na razstavi se nanaša prav na te oblikovne rešitve. Hertz in Večna luč vsebujeta kanček tega občutka, saj majhni LED-lučki utripata z rdečo svetlobo,« dodaja mlada oblikovalka unikatnega nakita, ki je v Firence šla na izlet po srednji šoli.
Tam je našla svojega bodočega maestra, ki je takrat prvič odprl svojo delavnico študentom in enemu obljubil službo po končanem tečaju. »Tako sem namesto tri mesece ostala vse leto, potem sem bila sprejeta v še en tečaj, ki je trajal še eno leto. Počasi sem začela izdelovati svoje kolekcije, se prijavljati na razstave in pot se tako nadaljuje,« še pove Tinka Lončar.
Predstavitvene informacije
Komentarji:
22:45
Državni proračun