IZVIRNA DARILA
FOTO: Po spominek v muzej
Kopije muzejskih predmetov so priljubljeni spominki; v našem narodnem muzeju gredo najbolj za med replike neandertalčeve piščali, kipec Emonca in spominki, povezani z vaško situlo.
Odpri galerijo
Številne obiskovalce pritegne najstarejša piščalka na svetu. Foto: Tomaž Lauko
Britanski muzej v Londonu je že leta 1817 začel izdelovati replike muzejskih predmetov, pri nas sta se njihovo izdelovanje in prodaja začela uveljavljati od konca 80. let prejšnjega stoletja. Zgodovinarka Tea Černe razvršča muzejske spominke v tri temeljne skupine. V prvi so predmeti, ki so certificirane replike izvirnega predmeta in ustrezajo zahtevam poklicne etike muzejev. Ti se od izvirnika lahko razlikujejo le v materialu in velikosti, obdržati pa morajo razmerja in videz, da so prepoznavni kot posnetek izvirnika. V drugo skupino spadajo predmeti, ki so del etnološke dediščine kot idrijska čipka, pisanice in panjske končnice, v tretjo pa predmeti, ki so rezultat navdiha izdelovalca nad izvirnim predmetom, denimo nakit, izdelani po motivih situle z Vač.
»V Narodni muzej Slovenije veliko obiskovalcev, domačih in tujih, privabi neandertalčeva piščal – najstarejše poznano glasbilo na svetu. Na lastne oči želijo videti unikatni instrument svetovnega pomena,« pravi Černetova o koščeni piščali, ki jo je pred 60.000 leti iz kosti mladega jamskega medveda izdelal neandertalec, predstavnik človeške podvrste, ki je izumrla pred približno 30.000 leti pr. n. št. To je tudi edino do zdaj najdeno glasbilo neandertalca. Arheologi so v najdišču Divje babe našli tudi orodje, s pomočjo katerega naj bi jo naš prednik izdelal. Najdba radikalno ruši še do pred kratkim močno zakoreninjene predstave o neandertalcih kot primitivnih človečnjakih in dokazuje, da so bili inovativni in čuteči ljudje, zmožni umetniškega izražanja. Spominki na neandertalčevo piščal, izdelani v več različicah, so najbolj prodajani artikel v muzejski trgovini Narodnega muzeja Slovenije. Piščali so izdelane iz različnih materialov in različnih velikosti, nekaj jih je v funkciji broške ali obeska. Kateri eksponati še privabljajo obiskovalce? »Ko vodim po muzeju, se ljudje čudijo, kako je mogoče, da se je tako dobro ohranil pozlačen bronast kip emonskega meščana.« Ta, imenovan tudi Emonec, je bil izdelan na začetku 2. stoletja in je edini ohranjeni spomenik civilni osebi s kipom na stebru s celotnega območja nekdanjega Rimskega imperija!
V Rimu so ohranjeni le še trije takšni spomeniki, a vsi predstavljajo cesarje (Trajana, Antonina Pija in Marka Avrelija). Kipec Emonca je ena od pomembnih muzejskih replik. Obiskovalce pritegne redkost kipa, saj so bili v rimskem cesarstvu dragocenejši kipi iz marmorja kot iz brona. Slednji so se redkeje ohranili, saj je bil bron dragocen material: kipe so pretopili in iz brona naredili nove izdelke, na primer orodje.
Na prednji strani naših osebnih izkaznic, v desnem zgornjem kotu, jaha konjenik. Enaka podoba se ponovi na hrbtni strani. V slovenskem potnem listu so še drugi motivi, povzeti po upodobitvah na situli z Vač, majhnem bronastem vedru iz 5. stoletja pr. n. št. Vaška situla je najimenitnejši spomenik situlske umetnosti z ozemlja jugovzhodnih Alp, vrhunec likovnega ustvarjanja železnodobnega človeka. Posledica bogastva motivov situle z Vač je seveda več muzejskih spominkov v obliki brošk, kipcev, šatulj, jedkanic, kazal za knjige, obeskov in zelo priljubljenih magnetkov.
Ljudje radi kupujejo v muzeju, saj tam ne dobijo običajnih spominkov, pač pa predmete z zgodbami. So vez med obiskovalci in predniki, nosilci preteklih kultur.
Posnemanje izvirnikov je bilo v času pred fotografijo način spoznavanja svetovnih umetniških mojstrovin.
»V Narodni muzej Slovenije veliko obiskovalcev, domačih in tujih, privabi neandertalčeva piščal – najstarejše poznano glasbilo na svetu. Na lastne oči želijo videti unikatni instrument svetovnega pomena,« pravi Černetova o koščeni piščali, ki jo je pred 60.000 leti iz kosti mladega jamskega medveda izdelal neandertalec, predstavnik človeške podvrste, ki je izumrla pred približno 30.000 leti pr. n. št. To je tudi edino do zdaj najdeno glasbilo neandertalca. Arheologi so v najdišču Divje babe našli tudi orodje, s pomočjo katerega naj bi jo naš prednik izdelal. Najdba radikalno ruši še do pred kratkim močno zakoreninjene predstave o neandertalcih kot primitivnih človečnjakih in dokazuje, da so bili inovativni in čuteči ljudje, zmožni umetniškega izražanja. Spominki na neandertalčevo piščal, izdelani v več različicah, so najbolj prodajani artikel v muzejski trgovini Narodnega muzeja Slovenije. Piščali so izdelane iz različnih materialov in različnih velikosti, nekaj jih je v funkciji broške ali obeska. Kateri eksponati še privabljajo obiskovalce? »Ko vodim po muzeju, se ljudje čudijo, kako je mogoče, da se je tako dobro ohranil pozlačen bronast kip emonskega meščana.« Ta, imenovan tudi Emonec, je bil izdelan na začetku 2. stoletja in je edini ohranjeni spomenik civilni osebi s kipom na stebru s celotnega območja nekdanjega Rimskega imperija!
V Rimu so ohranjeni le še trije takšni spomeniki, a vsi predstavljajo cesarje (Trajana, Antonina Pija in Marka Avrelija). Kipec Emonca je ena od pomembnih muzejskih replik. Obiskovalce pritegne redkost kipa, saj so bili v rimskem cesarstvu dragocenejši kipi iz marmorja kot iz brona. Slednji so se redkeje ohranili, saj je bil bron dragocen material: kipe so pretopili in iz brona naredili nove izdelke, na primer orodje.
60 tisoč let nazaj je koščeno piščal izdelal neandertalec.
Na prednji strani naših osebnih izkaznic, v desnem zgornjem kotu, jaha konjenik. Enaka podoba se ponovi na hrbtni strani. V slovenskem potnem listu so še drugi motivi, povzeti po upodobitvah na situli z Vač, majhnem bronastem vedru iz 5. stoletja pr. n. št. Vaška situla je najimenitnejši spomenik situlske umetnosti z ozemlja jugovzhodnih Alp, vrhunec likovnega ustvarjanja železnodobnega človeka. Posledica bogastva motivov situle z Vač je seveda več muzejskih spominkov v obliki brošk, kipcev, šatulj, jedkanic, kazal za knjige, obeskov in zelo priljubljenih magnetkov.
Ljudje radi kupujejo v muzeju, saj tam ne dobijo običajnih spominkov, pač pa predmete z zgodbami. So vez med obiskovalci in predniki, nosilci preteklih kultur.
