FOTO: Po stotih letih spet motike in srpi iz brona

RADOVLJICA – Bi Vido ali Vesno? Če imate težave s sosedom in bi mu radi namenili kakšno čez hrbet, raje nabavite Vesno, ima daljši ročaj. Šalo na stran in razčistimo dilemo okoli ženskih imen, ta so doma na bregu, ki vodi iz Radovljice proti Lancovemu. »Govorimo o vrtnem orodju, ki ga izdelujeva sama in nima samo ženskih imen. V delavnici imamo recimo tudi Miroslava, ki je srp, potem je Ljubimir, ki je prav tako srp, a večji, Veles in Perun sta troprsta in podobno,« razloži Tina Kvasnik, ki je skupaj z možem Tomažem nekega lepega dne pred ducat leti sedla na kolo in se odpeljala po Sloveniji. Kar precej časa sta si vzela za popotovanje in tisto leto med drugim delala na biodinamični kmetiji v Beli krajini.

Z bronastimi srpi želi piro

»Tam se je začela najina zgodba z bronastim orodjem. Spoznala sva se z ekološkim vrtnarjenjem, naučila poslušati naravo. V par letih sva se srečala z raznimi kmetovalci, kjer sva velikokrat uporabljala orodje iz preteklosti, narejeno iz brona,« nadaljuje Tomaž: »Med prvimi sejmi, kjer sva predstavila orodje, ki sva ga začela izdelovati, je neka starejša gospa na široko odprla oči in rekla, glej, bronasto orodje, to so nekoč uporabljali naši predniki. Povedala nama je, da so ga izdelovali v Radovljici pred prvo svetovno vojno, česar, čeprav sva domačina, sploh nisva vedela. Prav po sejmih, v stiku s starejšimi, sva izvedela veliko zanimivega, recimo to, da so izključno z bronastimi srpi želi piro v Baški grapi in zato ni oksidirala. Na Tolminsko so orodje s seboj prinesli južnotirolski kmetje, ki so jih tam naseljevali po nalogu dunajskega dvora. Železnega orodja kmetovalci nekoč niso uporabljali. Nato človek pomisli: saj je vsakomur jasno, da se železne žlice ne sme dajati v med ali recimo uporabljati pri homeopatiji.« Ampak v današnjem času spoznanja prednikov o sožitju z naravo bledijo in se izgubijo v vsakdanjem tempu.

Rja povzroča plesen

»Sestava materiala orodja je enaka kot pred stoletji. Več kot 90 odstotkov je bakra, drugo je kositer. Tako dobimo kovni bron, ki postaja vedno bolj žilav ob uporabi. Najbolj ostro jeklo gre težje skozi zemljo kot najbolj top bron. Delati s takim orodjem je neprimerno lažje. Bron zaradi bakra razkužuje zemljo, pospešuje encimske reakcije, pomaga vzpostaviti imunski sistem prsti in je blagodejen za vse rastline,« nas poduči Tina, dopolni pa jo Tomaž: »Redki se zavedajo, kako problematično je orodje iz železa, ki ga napade rja. Ta prizadene tudi tla. Rastlina potrebuje zdravo zemljo, zato s takim orodjem ne moremo delati. Z orodjem, ki ima na sebi rjo, povzročamo plesni in patogene elemente. Rastlina potrebuje baker v sledovih, in če delamo z bronastim orodjem, recimo paradižnik dela veliko boljše in na njem ni plesni.«

Kvasnikova priznata, da v začetku nista imela pojma, v kaj se spuščata. Vedela sta le, da je bronasto orodje dobro za zemljo in da ga ljudje iščejo. »Potem sva, ko sva prvo orodje preizkušala tudi na najinem vrtu, videla, da so res odlični rezultati. Recimo na najinem vrtu polžev ni, rastlinam se izogibajo na daleč. Hec je v tem, da baker v orodju dviguje potenco prsti. Če se urežeš z bronastim nožem, si naslednji dan zaceljen. Če se z železnim, se rana vname. Enako je z zemljo. Bronasto orodje vsadi svojo vitalnost vanjo.«

Železo je veliko cenejše

Odpravimo se v majhno, skorajda miniaturno delavnico. »Postopek izdelave bronastega orodja je popolnoma nasproten kot pri jeklu. Če baker segreješ in podaš v mrzlo vodo, ga omehčaš. Drugače je z jeklom. Baker in železo kot osnovi brona in jekla se ne marata, kar vedo recimo krovci.« Vsak kos je narejen in nasajen ročno. Vsak je pregledan in za vsakega Kvasnikova garantirata. Nato se, kakopak, ker gre vse skozi denar, ustavimo pri ceni: »Če pogledamo samo osnovo: kila jekla je evro, kila brona pa dvajset. Tako da nastane velika razlika in s takim orodjem in izdelavo ne moreš imeti korporacijskih cen.« Kot slovenska proizvajalca ponujata orodje pri nas ceneje kot v tujini. Vse je izdelano v radiju 20 kilometrov, tudi ročaji so izdelani na starodaven način, v pravi sušilnici. »Pa še nekaj je: če bi delala več, bi padla kakovost. Postala bi prezasedena,« povesta Kvasnikova in dodajata, da sezono izdelave bronastega orodja zaključujeta. »Edino še za novo leto bova nekaj naredila, nekaj kosov, saj sva edina, ki orodje prodajava za novoletna darila.«

Ob pomenkovanju o poslovnih ravneh omenimo Kitajce. »So se že zanimali za to orodje, a je še vedno predrago za njihovo proizvodnjo. Bron je bila nekoč imovina, orodje, ki je bilo obrabljeno ali poškodovano, se ponovno pretopili, naredili material, izdelali orodje, torej je šlo za neke vrste obnovo ali današnjo reciklažo,« pove Tomaž, nakar ga povprašamo, zakaj je po prvi svetovni vojni zamrla proizvodnja bronastega orodja. »V naših krajih, kar je bilo bakra in brona, je bil odvzet in je po predelavi šel večinoma na soško fronto. Bakreni patron gre skozi jekleno cev in je ne poškoduje, drži smer in dobi za tretjino večjo hitrost, kar pomeni daljši domet. Ob tem, ko je pošel material, se je izgubilo znanje izdelave samega orodja.« Tina in Tomaž Kvasnik sta orodju namenila ime Osti Jarej Bron: »Osti jarej je star slovenski pozdrav – pomeni ostanite mladi in zdravi, pomlajeni in močni, ostanite potentni, plodni, kar baker vsekakor je. Vsa naša orodja, če jim prisluhnete med delom, tudi pojejo.«