FOTO: Pod kozolci ustvarjali rokodelci

Minulo soboto so v Deželi kozolcev pripravili prav posebno srečanje rokodelcev na delavnici z naslovom Roke nam niso zastonj zrasle. Pod lesenimi legami in tramovi svojevrstnega in edinstvenega muzeja kozolcev na svetu se je zbralo 25 rokodelcev, od pletarjev, klekljaric, oblikovalcev lesenih izdelkov do rezbarjev, mojstric v izdelovanju cvetja iz krep papirja, prišel je tudi Janez Kamniški, ki zna plesti oziroma izdelovati vrvi. Rokodelci danes niso le pletarji in klekljarice, ampak tudi denimo oblikovalci nakita iz sodobnih umetnih mas, stekla, kovine, a vsem, tako tradicionalnim kot sodobnim, je skupno to, da izdelek naredijo z rokami.

Sanjal o mlinčkih na potoku

Na roke smo čisto pozabili. Med pisanjem tega prispevka je nasproti mene mirno, brez ihte, mojster sivih las zamenjeval ključavnico na vratih v čajno kuhinjo. Na vprašanje, ali je kaj podmladka v tem poklicu, mi je odvrnil: »Ga lahko z lučjo iščeš pri belem dnevu ali pri polni luni, je vseeno, pa ga ne boš našel.«

Zakaj smo pri nas popolnoma razvrednotili roke, do danes ni jasno. Saj od njih pravzaprav živimo. Pa ne gre samo za slavna imena, ki so z rokami ustvarila Mono Lizo ali Davida, gre za mojstre, ki so svojčas znali stesati in sestaviti leseni most čez reko, kakršne lahko občudujemo na reki Krki v Podbočju ali Kostanjevici na Krki. Ali pa izrezljati zobe za lesene grablje.

V parku Dežele kozolcev je na površini 2,5 hektarja postavljenih in razstavljenih 19 kozolcev različnih tipov, med katerimi je speljan kilometer sprehajalne poti. Najstarejši je Lukatov toplar iz leta 1795, ki je tudi edini pokrit s slamo.

Sobotne rokodelske delavnice je obiskalo več kot 250 ljudi. Nekateri tudi sami rokodelci, drugi šele začenjajo.

Zanimiva je bila zgodba 57-letnega Jožeta iz bližine Novega mesta, ki je zrasel in še danes stanuje v bloku. »Od mladih nog sem sanjal o mlinčkih na potoku. Neko soboto sem bil pri dedu v Mokronogu. Hodila sva naokoli in ded je z nožem posekal posušeno koruzno steblo, ga odrezal 30 centimetrov, na sredini prerezal in vanj vtaknil kakih deset centimetrov dolgo ploščato trščico. Zraven je pravokotno na prvo dodal še eno. Nato sva odrezala dve rogovilici in ju v bližnjem potočku zapičila na rahli stek vode. Ko je ded položil palico na rogovile, se je začelo vrteti, jaz pa sem kričal od veselja.« Danes za hobi plete košare, vnukinji pa je spletel cekarček iz slame.

Otroke navdušile igrače
Svoje delo je predstavil rezbar Bojan Ajdišek, ki je iz kosa lesa izžagal in izrezljal igrico križec – krogec, ki smo jo pogosto skrivaj igrali med poukom. Izjemna igrača otroka spodbuja k razmisleku, hkrati pa razvija ročne spretnosti.

In če še malo ostanemo pri igračah, so bili zlasti otroci navdušeni nad drgljicami, ki jih izdeluje Vinko Ahlin iz Šentruperta. Kot otroci smo drgljico imenovali helikopter, saj se štirikraka elisa zavrti na poteg vrvice. Vinko ne ve, koliko jih je izdelal v karieri, verjetno že približno tisoč. Sestavljene so iz lepo obrušenih koščkov lesa in orehove lupine, iz katere vlečemo vrvico. Vinkove drgljice so oblikovane do popolnosti.



Direktorica Zavoda Dežela kozolcev Alenka Stražišar Lamovšek nam je povedala, da se pod kozolci na leto zvrsti lepo število dogodkov. »Vsako prvo soboto je tržnica, rokodelske delavnice smo že imeli, a tokrat prvič pod tem imenom in v takem obsegu.« Na dogodku sta se predstavila tudi Lokalna akcijska skupina (LAS) Dolenjska in Bela krajina ter LAS Stik s projektom Zgodbe rok in krajev, saj so bili nekateri izmed prisotnih vključeni v omenjeni projekt.

Načrtujejo tudi rokodelske tečaje, prvi bo že novembra, na njem bo mag. Franc Hočevar poučeval, kako z žico oviti in ojačati ter zaščititi lončeno posodo. Kot so delali nekoč.