FOTO: Pod tržnico pravo arheološko bogastvo

PTUJ – Na Ptuju se z izjemno bogato arheološko kulturno dediščino srečujejo na vsakem koraku. Nič drugače ni na območju tržnice in v njeni neposredni okolici. Zato gradbena dela že vse od konca lanskega leta spremljajo intenzivne arheološke raziskave.

Izvaja jih Skupina Stik, zavod za preučevanje povezovalnih področij preteklosti in sedanjosti, ki jih v teh dneh zaključuje. »Za mesto so bile arheološke raziskave tega območja pomembne, saj so pomagale odgovoriti na vprašanja o pomenu in vlogi prostora mestne tržnice v zadnjih dveh tisočletjih,« pravi Rene Masaryk, arheolog Skupine Stik. »Arheološko je bilo območje Slomškove in Miklošičeve ulice skupaj s tržnico (nekdanji Tyršev, še prej pa Hitlerjev in Titov trg) do zdaj slabo znano. Zaradi lege v strogem mestnem jedru namreč ni bilo deležno sistematičnih arheoloških raziskav. Je pa bil ta prostor v preteklosti ves čas intenzivno v uporabi, vse od rimskih časov pa do danes, ključno vlogo pri tem sta odigrala reka Drava in potok Grajena.«

Raziskave, ki so jih opravili arheologi, so tako dale vpogled v del Petovione, ki se je skrivala pod Slomškovo ulico. »V njeni bližini je v preteklosti že bilo odkrito eno od njenih pokopališč, ohranjen bogat arheološki zapis pa se je skrival tudi pod Slomškovo ulico,« dodaja Masaryk. »Ta ni bila deležna agresivnejših urbanističnih prenov, prav tako se je struga potoka Grajena ognila temu območju. Raziskave so potrdile, da je prav tukaj, čez današnji tržnični plato v smeri sever–jug, potekal južni rob Petovione. Takrat je bil to zamočvirjen teren na robu mesta, ki je bil v rabi bolj občasno in za specifične dejavnosti. O slednjem govori tudi odkrit vodni zbiralnik, sestavljen iz dveh lesenih sodov, ki sta bila postavljena drug na drugega. Tik pod Slomškovo ulico pa smo odkrili zidano rimsko arhitekturo. Identificirana sta bila dva prostora (morda stanovanjske) stavbe, ki je imela notranjost zidov ometano z večbarvnim ometom, tla pa so bila tlakovana z različnimi kamenčki, med sabo vezanimi z malto. V in ob stavbi smo odkrili tipične najdbe, ki jih povezujemo s stanovanjskim delom naselbin – opeko, fino namizno posodje, kuhinjsko lončenino in omet.«


Življenje v Petovioni je zamrlo v petem stoletju. Mesto je bilo preveč izpostavljeno napadom ljudstev s severa in zahoda, ki so v tem času v želji, da bi osvojila Rimsko cesarstvo, prehajala tudi čez današnje slovensko ozemlje. V zgodnjem srednjem veku je območje današnjega Ptuja (status civitas, mesta, naj bi imel že v osmem stoletju) spadalo pod salzburško nadškofijo.

Arheolog Rene Masaryk pravi, da se je pozneje mesto utrdilo kot pomembna neagrarna naselbina izrazito trgovskega značaja, ki se je razvila pod gradom okrog dvorov in cerkva v obliki več poselitvenih jeder: »Ta so se v visokem srednjem veku razvila v meščansko naselbino, ki je največji dotok prebivalstva doživela v 11. stoletju, ko je na obravnavanem območju stala proštijska cerkev, obdana s pokopališčem, do 13. pa doživela celovit urban razvoj skupaj z mestnim obzidjem in minoritskim samostanom. Vendar je bilo iz tega pestrega razvoja območje današnje tržnice izvzeto, aktualne arheološke raziskave so namreč potrdile domnevo, da je postalo del mesta šele v poznem srednjem veku.«

Vse do tedaj je obseg mesta s svojo strugo, ki je tekla od severa pod proštijskim hribom in navzdol proti Dravi, narekoval potok Grajena. Šele regulacija potoka v 13. stoletju in prestavitev struge na območje današnje Vodnikove ulice je omogočil razvoj tudi tega dela mesta.

Masaryk je še povedal, da o pestrem gradbenem dogajanju prav na začetku širitve pričajo debela kamnita nasutja in glinene izravnave, na katerih se pojavljajo številna odprta ognjišča. »Vodonosnost tega prostora je bila tako kot že v rimskem obdobju tudi v srednjem veku njegovo glavno bogastvo, o čemer pričata tudi dva tukaj odkrita srednjeveška vodnjaka. Ležala sta na domnevnem dvorišču med nekdanjimi srednjeveškimi hišami in proštijsko cerkvijo, v neposredni bližini rimskega vodnega zbiralnika. Vodnjaka sta bila grajena na lesenem okvirju oziroma vencu, na katerega je bila postavljena kamnita konstrukcija oziroma plašč vodnjaka. Na dnu enega od njih je bila odkrita cela zbirka loncev in drugih posod ter različni kovinski, 'izgubljeni' predmeti. V obdobje poznega srednjega veka uvrščamo v bližini tržnice, na Mestnem trgu, odkrit judovski spomenik iz 14. stoletja. Judje so bili pomemben del prebivalstva srednjeveškega Ptuja, dokler ravno v 14. stoletju nad njimi ni bil izveden pogrom.«

Današnji raster ulice je vse od takrat ostal ponekod nespremenjen, nekje pa se je prilagodil novim urbanističnim rešitvam. Prvotno je ulica v enakomerni širini potekala od Mestnega trga na zahodu proti današnjemu Novemu trgu, kjer je bila na severni strani zamejena z hišami, ki so segale globoko v današnjo ulico. Temelji teh hiš ležijo skriti in lepo ohranjeni pod cesto na prostoru današnjega vhoda na tržnico. Izjemno zanimiv je njihov način gradnje. Gre namreč za kamnito gradnjo z opečnatimi loki, domnevamo pa, da ne predstavljajo notranjih zidov kleti, ampak zunanje stene nekdanjih hiš. V nadaljevanju proti severu je cesta tekla med še danes obstoječimi hišami na zahodni strani tržnice (Deželna banka Slovenije) ter masivnim zidom nekdanje Male kasarne, ki se je razprostirala na območju današnjega platoja tržnice. Objekt kasarne je bil med letoma 1905 in 1912 porušen, prostor pa urbanistično urejen tako kot ga bolj ali manj poznamo še danes.