FOTO: Pozabljena barka se spet pozibava v morju

Istrski topo je bil pred stoletjem ob obali Istre eno najpogostejših plovil. Uporabljali so ga za prevoz blaga, v Piranu predvsem soli, pa tudi za ribolov. Pred okoli 50 leti je izginil in strokovnjaki za našo tradicionalno ladijsko dediščino ocenjujejo, da so leseni ostanki zadnjega, ki ga je mogoče videti le na suhem, na ogled v zbirki tradicionalnega ladjedelništva Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran v nekdanjem skladišču soli Monfort v Portorožu. In prav tam se je pred osmimi meseci začela gradnja replike tega plovila.

Pomorski muzej je po pridobitvi sredstev za gradnjo lesenjače na podlagi razpisa našel usposobljene mojstre. Rokodelcev stare obrti ladijskega tesarstva namreč že dolgo ni več, a so se našli Izolani Tomi Sinožič, Kristjan Kerin in Gregor Pižent, ki imajo kljub mladosti v tem poklicu presenetljivo precej rokodelskih izkušenj. So navdušeni člani Društva ljubiteljev starih bark Izola, Sinožič, sicer predsednik društva, pa pravi, da se z lesenimi barkami ukvarja že od otroštva; od mladih nog je namreč pomagal pri popravilih lesenih bark, ki so jih imeli oziroma jih še imajo doma. Nato se je lotil restavracijskih del še na nekaj drugih plovilih, istrski topo pa je prvo leseno plovilo, ki so ga skupaj s prijateljema zgradili iz nič.

Istrski topo je bil dolg od 8 do 12 metrov, bil je enostaven za gradnjo in zato dostopnejši. Kustos piranskega muzeja in strokovni koordinator gradnje nastajajočega topa Uroš Hribar o njem pravi: »Njegova osnovna konstrukcijska zasnova je bila preprosta. Premec in krma sta bila izdelana bolj trdno, sredinski del trupa pa je bil enostaven za gradnjo. Ker je imel ravno dno brez kobilice, so bila rebra v sredini preprostih oblik in niso bila masivna. Trdnost mu je zagotovilo predvsem veliko število reber. Na njegovem premcu in krmi najdemo vrsto detajlov, ki so od tradicionalnih ladjedelcev zahtevali znanje, izkušnje in dobro poznavanje lesa. Bili so v različicah, s celotno palubo ali s palubo zgolj na premcu in krmi, redkeje tudi povsem brez palube. Jadrovje je bilo trapezno, veliko tudi 40 m2, in ribiške družine so ga pobarvale z živo pisanimi poslikavami, ki so omogočale prepoznavanje ribičev tudi na večje razdalje.«


Ekipa je najprej izdelala načrt topa in šablone v razmerju 1:1. Skupaj s tehnično dokumentacijo je načrt pripravil Andrej Juštin. Osnovne podatke zanj so našli v Italiji, s starih razglednic in fotografij ter od nekaterih posameznikov, kot sta na primer za proučevanje ladijske dediščine zagreta Pirančana Vinko Oblak in Slobodan Simič - Sime. V neprecenljivo pomoč so jim bili ostanki omenjenega izvirnega primerka topa, ki ga hranijo v zbirki v Monfortu, pri tovrstnem raziskovalnem delu pa jim je strokovno pomoč ponudila tudi portoroška fakulteta za pomorstvo in promet.

Nato je bilo treba najti ustrezen les za rebra. Mizarskih delavnic, kjer bi pripravljali les, primeren za gradnjo ladij, ni več. Skoraj 6 let staran in na zraku sušen hrastov les so našli v Posavju. Oplata in paluba so iz macesna, za barvanje so po stari recepturi uporabili minijevo barvo, firnež in prah, na koncu pa še oljno barvo. Pomorski muzej je sredstva za njegovo izgradnjo pridobil v okviru projekta čezmejnega sodelovanja Mala barka 2, ki je potekal v sklopu Programa Interreg Slovenija/Hrvaška. V Monfortu je tako pred očmi radovednežev, ki so se tam radi ustavljali med sprehodom od Portoroža do Pirana, nastal nekakšen začasni pokrit škver. Direktor pomorskega muzeja Franco Juri ob njem ne skriva dokaj velike ambicije, da bi tam sčasoma morda nastal restavratorski center za stare lesene barke in tudi za gradnjo novih lesenih bark.

Ideja ima precej podpornikov, saj jih je vse več, ki se zavedajo, da je gradnja replike topa lepa priložnost za oživitev nekoč tradicionalne obrti gradnje lesenih batan, pasar, bragocev, gucev, trabakol in drugih plovil. Ta obrt je bila nekoč na Obali sila razširjena, prinašala je kruh mnogim in je zato pomembna dediščina naših obmorskih krajev. Prizadevanja nekaterih redkih posameznikov, ki ljubiteljsko za svoj denar obnavljajo svoje stare barke in jih rešujejo pred propadom v dveh društvih ljubiteljev starih bark in v škveru na Seči, kot kaže, s tem dobivajo konkretnejši zagon.

Kot je pred dnevi pokazala predstavitev popolne replike topa v čolnarni fakultete za pomorstvo in promet, so trije ladjedelci zavzeto dokazali, da se tradicija in znanje tradicionalnega ladjedelstva vendarle prenašata na nove generacije. Plovilo so krstili za Adrio in za njegovo botro izbrali Savino Gorišek, življenjsko sopotnico pokojnega Mirka Bogiča, sila spoštovanega staroste slovenskega jadranja. Ob krstu sta direktor pomorskega muzeja Juri in dekanja fakultete za pomorstvo in promet Elen Twrdy podpisala pogodbo o sodelovanju, na podlagi katere bo fakulteta upravljala plovilo in skrbela zanj. V pedagoške in didaktične namene oziroma, kot je dejala Twrdyjeva, »da jim morje še bolj približamo in da morje še bolj vzljubijo«, ga bodo uporabljali tako njihovi študenti kot dijaki tamkajšnje srednje pomorske šole.

S topom bodo sodelovali na regatah tradicionalnih bark in na protokolarnih prireditvah. Prva priložnost za to bo 25. maja, ko bo v Piranu v organizaciji Društva ljubiteljev starih bark Piran že 41. tradicionalna mednarodna regata starih bark. Sicer pa si pomorski muzej prizadeva, da bi novo plovilo čim prej dobilo privez v piranskem mandraču, kjer je pred muzejem že privezana dobrih 80 let stara športna jadrnica Galeb. Kot je znano, sta baletna plesalca svetovnega slovesa Pia in Pino Mlakar lepotico, ki je priča naše navtične dediščine, leta 1994 podarila muzeju.