FOTO: Prepih jih je pripeljal do velikega odkritja

DIVAČA – V letu 2019, ko Škocjanske jame praznujejo 200-letnico prvega vpisa v tamkajšnjo vpisno knjigo turističnih obiskovalcev, se lahko pohvalijo z novim odkritjem. To v marsičem spreminja dosedanje poznavanje jame. Z odkritjem fosilnih rovov, kjer je nekoč tekla reka Reka, se tam začenja nova doba raziskovanja.

Jamarji bodo odslej lahko raziskovali del jam, do katerega so do zdaj lahko prišli le v zelo sušnem obdobju. Nove dele so po enoletnem raziskovanju odkrili jamarji Luka Biščak, Albert Ličan in Jaka Jakofčič. Z marljivim in napornim delom so se skozi strop najvišje, Martelove dvorane prebili v nova rova, ki sta visoka med 30 in 50 metri in približno prav toliko široka. Novoodkriti predel so zelo slikovito poimenovali Skrita jama.


V enoletnem raziskovanju so divaškim jamarjem občasno priskočili na pomoč jamarji iz drugih društev. Zelo pomembna je bila pomoč čeških kolegov, ki so ob zadnjem obisku z georadarjem pregledali površje nad jamo. Ob tem so, kar je nadvse pomembno, odkrili dva večja fosilna rova, kamor so slovenski jamarji po dolgotrajnem kopanju prišli januarja letos.
Ob akciji divaških jamarjev, članov Jamarskega društva Gregor Žiberna Divača, jim je uspel preboj iz t. i. Fedrigotovega dihalnika v Martelovo dvorano v Škocjanskih jamah. Novoodkrita fosilna rova sta 70 do 80 metrov nad zdajšnjo strugo Reke.
S tem so Škocjanske jame podaljšali za 400 m, skupna dolžina rovov pa je zdaj nekaj manj kot sedem kilometrov. Ob tem jamarji poudarjajo, da to zagotovo ni zadnja številka, rovi namreč vodijo proti drugim že znanim jamam, ob tem pa morajo med njimi najti ustrezno oziroma pravo povezavo.


A vse ni šlo tako enostavno. Najprej je moral jamar Luka Biščak preplezati steno v Martelovi dvorani do vrha, tam je odkril dihalnik, skozi katerega je bil močan prepih. To je bil dober znak, ki je dajal upanje na novo odkritje, po drugi strani pa je to kazalo, da je špranja pod stropom te velike dvorane povezana z zunanjim svetom, čeprav je približno 220 metrov pod površjem.

Ali sanjamo? Plastenke.

»Uspešna osemurna akcija, 58. po vrsti, je obrodila preboj v konec Martelove dvorane. Po zelo ozkih navpičnih ožinah smo se spustili do vrvi, ki je že bila postavljena ob plezanju v kamin Martelove dvorane. Prvo akcijo kopanja smo izvedli 8. februarja lani, vseh akcij je bilo 58, ob tem pa smo opravili kar 1198 ur dela,« je zapisal jamar Jaka Jakofčič.

Martelova dvorana v Škocjanskih jamah z 2,2 milijona kubičnih metrov prostornine velja za največjo podzemno dvorano v Evropi. Z novim odkritjem je dostopna vse dni v letu, ne samo v sušnih obdobjih, ko nivo vode močno upade. Izjemna prostornina podzemnega kanjona je tisto, kar loči Škocjanske jame od drugih jam in jih uvršča ob bok nekaterim svetovno znanim podzemeljskim znamenitostim na svetu.


Martelova dvorana je sicer dobila ime po slovitem francoskem speleologu Édouardu-Alfredu Martelu, ki velja za očeta sodobne speleologije, leta 1983 je našo Magdaleno jamo po odkritju novih podzemnih poti reke Pivke opisal: »Še nikoli prej nismo videli ničesar tako nenavadno lepega in spontano drug drugemu postavljamo isto vprašanje: Ali sanjamo?«
»Najnovejše odkritje je predvsem pomembno za nadaljnje raziskovanje Škocjanskih jam,« so sporočili iz Parka Škocjanske jame. »Raziskovanje bo odslej mogoče tudi, ko bo imela reka Reka visok vodostaj. Prav tako je nov rov odkril skrivnost odtekanja vode v globine kraškega sveta, saj rova iz Martelove dvorane nista vidna. Gre za tako imenovana fosilna rova, ki ob visokem vodostaju krepko pripomoreta k odtekanju vode iz Škocjanskih jam. Na to nakazujejo številne sveže naplavine v najdenih rovih, zlasti les in, žal, celo plastenke.«