FOTO: Romarski pozdrav iz 205 krajev

Izšla je najpopolnejša domoznanska monografija o slovenskih božjepotnih krajih na starih razglednicah z naslovom Romarski pozdrav. V njej je avtor, učitelj zgodovine na srednji strojni in kemijski šoli v Ljubljani ter vneti zbiralec, 62-letni Milan Škrabec na 420 straneh velikega formata na osnovi 515 starih razglednic predstavil 205 romarskih krajev.

»V knjigi objavljene razglednice so iz obdobja od 80. let 19. stoletja do druge svetovne vojne. Velika večina jih je iz časa Avstro-Ogrske. Predstavljeni so kraji in njihova svetišča, za katere je iz literature in virov razvidno, da so bili kadar koli v preteklosti božjepotni oziroma so to še danes. Vemo, da so nekatere romarske poti iz različnih razlogov usahnile že pred prvo svetovno vojno, zlasti v času Jožefa II. (1780–1790), nekatere med svetovnima vojnama, še več pa po drugi svetovni vojni zaradi različnih ukrepov komunističnih oblasti, ki niso bile naklonjene romanjem in Cerkvi na splošno,« navaja pisec, ki slikovito opisuje nastanek in nadaljnji razvoj vsakega od romarskih središč.

Ta so s turističnimi kraji med prvimi dobila svoje razglednice. Naročali so jih župniki, gostilničarji, trgovci in drugi, ki so z njimi nekaj zaslužili, hkrati pa je razglednica služila kot vabilo in reklama. Značilne božjepotne razglednice, ki prikazujejo romarska svetišča od zunaj in od znotraj, oltarje, procesije, milostne podobe in podobno, so romarji lahko uporabljali za spomin namesto podobic. Številni manjši slovenski kraji so prav zaradi božjepotnih cerkva dobili svojo razglednico. Tam, kjer se je zbiralo veliko božjepotnikov, ki so na razglednicah z romanja pošiljali pozdrave sorodnikom in prijateljem, pa so dobili tudi tako imenovane pomožne pošte oziroma nabiralnice pošte (Svete Višarje, Sveta Gora pri Solkanu).

Največ jih ima Sveta Gora

Stare božjepotne razglednice pričajo o tem, pravi naš sogovornik, da je bila ob njihovi izdaji ta pot še živa. Obenem lahko na podlagi števila različnih razglednic za neko romarsko cerkev sklepamo, kako obiskana je bila. Med vsemi slovenskimi božjepotnimi kraji ima največ razglednic iz obdobja Avstro-Ogrske Sveta Gora pri Solkanu, ki ji sledijo: Blejski otok, Brezje, Svete Višarje, Sveta Trojica v Slovenskih goricah, Sveta gora nad Litijo (danes Zasavska Sveta gora), ljubljanski Rakovnik, Ptujska Gora, Sveti Jošt nad Kranjem, Sveti Jožef nad Celjem, Strunjan, Šmarna gora itd.


»Delo zajema celotno slovensko etnično ozemlje v obsegu, v kakršnem je bilo pred prvo svetovno vojno. Pri zamejskih krajih smo upoštevali le tiste kartice, ki imajo natisnjeno slovensko krajevno ime. Edina izjema je ena od obeh razglednic Krištofove gore, ki pa je za nas zanimiva, ker jo je pisala romarica iz koroških Sel. Vse koroške župnije, iz katerih so objavljeni kraji, so bile leta 1910, torej v času, ko je bila izdana večina predstavljenih razglednic, še slovenske. To je jasno razvidno iz cerkvenega šematizma krške (celovške) škofije, ki za vsako župnijo navaja tudi jezik bogoslužja oziroma jezik, ki se je uporabljal v župniji,« pojasnjuje Milan Škrabec, ki razglednice zbira že 40 let, tako da jih je v knjigi 90 odstotkov iz njegove zbirke, preostale pa mu je posodilo osem drugih zbiralcev. Za vsako božjepotno cerkev je navedel lokacijo, kjer stoji, in župnijo, v katero spada danes. Hkrati je pri vsaki razglednici – kjer so na voljo – dodal podatke o naročniku oziroma založniku, izdajatelju, fotografu, tiskarju, letu, ko je bila odposlana, in/ali približno leto izdaje. Monografija Romarski pozdrav je že osma avtorjeva knjiga, nastala na osnovi starih razglednic, in je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.

»Ob postavljanju romarskih cerkva so predniki s silo duha premagovali telesno krhkost in skromnost tvarnih sredstev in ustvarjali vrhunske spomenike duha in kulture. Romarska središča so postala vir blagoslova, kraji srečevanj z Bogom in ljudmi. Poznavalcu in zavzetemu zbiratelju te verske kulturne dediščine Milanu Škrabcu ni bilo škoda ne sredstev ne časa, da je ta milostni trenutek romarskih doživetij v izpovedih, prelitih na romarske razglednice, mogel odkriti, zbrati in pripraviti knjigo,« je v spremni besedi zapisal zaslužni profesor dr. Janez Juhant.