TRADICIJA
FOTO: Še smrt ni več, kar je bila
Nadomeščanje pristne bližine med ljudmi z navidezno je spremenilo tudi naš odnos do smrti in minevanja. S hospitalizacijo smrti smo v eni sami generaciji pretrgali tradicijo poslavljanja svojcev od umrlih, ki so jo stoletja uravnavala uveljavljena pravila.
Odpri galerijo
Staro in novo: leseni nagrobni križ s plastičnim vencem, Ivanjševci, 1961
Spremembe so najbolj stalna sestavina današnjega življenja. Nove tehnologije z vsesplošno digitalizacijo prinašajo nove, še pred dvema, tremi desetletji nepredstavljive možnosti povezovanja, ki pa obenem usodno posegajo v medčloveške odnose. Nadomeščanje pristne bližine med ljudmi z navidezno je popolnoma spremenilo tudi človekov odnos do smrti in minevanja, do posamične, bližnje, konkretne smrti.
Človek je v urbanem okolju in vedno bolj tudi na podeželju umiranje in smrt iz svojega bivališča in kroga družine preselil v bolnišnice in domove ostarelih, poslavljanje od pokojnikov pa v mrliške vežice in pogrebne zavode. S hospitalizacijo smrti, kot se imenuje ta pojav, je v eni sami generaciji pretrgal tradicijo poslavljanja svojcev od umrlih, ki so jo dotlej stoletja uravnavala podobna, v posameznih lokalnih okoljih tudi precej različna, v posebnih šegah in navadah uveljavljena pravila.
Čeprav v življenju ni nič bolj gotovega od smrti, je dandanes ta prelomni trenutek bolj odrinjen na rob človekove misli, kot so vsi drugi. Celo v etnologiji, ki proučuje življenje od prvega do zadnjega diha, je smrti namenjene veliko manj raziskovalne pozornosti kot šegam ob ženitovanju in rojstvu, praznikom in drugim vedrejšim vsebinam.
Kako je bilo pred temi spremembami, vsem, ki jim spomin ne seže vsaj četrt stoletja nazaj, prepričljivo prikazuje razstava Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči v Pomurskem muzeju v Murski Soboti. Z oblikovalcem Gregorjem Purgajem, Tomislavom Vrečičem in drugimi sodelavci jo je pripravila etnologinja Jelka Pšajd. Z gradivom se sicer omejuje predvsem na Prekmurje in Porabje, deloma tudi na Podravje, vendar velik del njenega sporočila v podobnih oblikah velja tudi drugod. Največkrat so različna le poimenovanja – na obravnavanem območju seveda izrazito lokalno in narečno obarvana –, zaporedje dogodkov in postopkov pa je bolj ali manj podobno, če ne enako. Razstavo spremlja katalog s podnaslovom Smrtne šege in pogrebne prakse Prekmurja in Porabja, ki je z bogastvom pričevanj, dokumentov in slikovnega gradiva v resnici dragocena monografija, prva te vrste pri nas.
Že vrata – simbolna in stvarna meja med zunaj in notri – v nadstropju soboškega gradu, skozi katera se vstopa, imajo svojo zgodbo. Avtorica opozori na napisa na njih, ki spodbujata k razmišljanju. Zunaj piše: »Ta hiša mene sliši, pa vendar moja ni, saj kdor za menoj pride, tud' tist' njo zapusti. In tretnjega so nesli mrliča ven iz nje. Prijatelj! Vprašam te – čigava hiša je?« Nekoliko krajše razmišljanje, prikazano na notranji strani vrat, ki je razstavi dalo tudi naslov, pa se v celoti glasi: »Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči. Prazno mesto drugim pustil, njim ravno se tako zgodi.«
Na ta dva napisa je Jelka Pšajd naletela med terenskim raziskovanjem, v katero je z vprašanji o odnosu do smrti vključila informatorje obeh spolov in vseh starosti, tudi otroke. Oba napisa, obešena kot opomin na vidnem mestu pri vhodu, sta iz okolice Ljutomera, prvi iz leta 1914 iz Grab, drugi 55 let mlajši iz Sovjaka. Sporočata preprosto misel, da se življenje nadaljuje iz roda v rod in da je vse minljivo. Kar potrjuje tudi stara ljudska modrost Mrliška srajca nima žepov – pokojnik ne more ničesar odnesti na drugi svet.
Drugi svet ali druga stran je ključni pojem, ki povezuje razmišljanje, dejanja in prizore na razstavi. Vrsta šeg je bila, na primer, namenjena zagotovilu živim, da se pokojni ne bi več vrnil. Tudi on naj bi želel oditi v miru.
Najprej so svojci ali mrliški ogledniki ugotavljali, ali je v resnici nastopila smrt. Nato so zaustavili kazalce ob uri, ko naj bi izdihnil, zastrli ogledala ter obvestili svojce in sosede, če smrti ni naznanil že prihod duhovnika, ki je pri katoličanih umirajočemu podelil zadnje zakramente, medtem ko je pri evangeličanih slovo strnjeno v poslednji večerji, obhajilu. Domači in sosedje so nato sodelovali pri umivanju in oblačenju pokojnika; ženske so pogosto že imele pripravljena oblačila za poslednjo pot. Skupaj so pripravili tudi osrednji prostor v hiši in mrtvaški oder za poslednje slovo od umrlega. Vsa ta opravila, opozarja Jelka Pšajd, so se od kraja do kraja, tudi glede na premožnost in veroizpoved pri hiši, odvijala nekoliko drugače, povsod pa je bila samoumevna velika solidarnost.
Večidel miroljubno sobivanje prevladujočih katoliške in evangeličanske cerkve s pripadniki kalvinske in binkoštne veroizpovedi, ob katerih so posebnost še večinoma katoliški Romi, je posebnost Pomurja in Porabja, ki je ne srečamo nikjer drugod na Slovenskem. V okoljih, kjer živijo drug ob drugem pripadniki dveh ali celo treh veroizpovedi, je v preteklosti veljalo vzajemno upoštevanje šeg, ki so jih spoštovali v hiši pokojnega. Tako so na primer tudi evangeličani prišli pokropit umrlega soseda ali sosedo, čeprav to ni bila njihova navada. Sčasoma so katoličani od evangeličanov tudi prevzeli nekatere njihove pogrebne šege, in obratno, pa tudi v preteklosti ločena pokopališča so dandanes večinoma skupna.
Ogled tako zasnovane razstave kljub temi, ki se je loteva, sploh ne vzbuja zamorjenosti ali tesnobnosti. Morebitno strašljivost in srhljivost pomagajo odgnati tudi za vzorec nanizani primeri iz literature in likovne umetnosti, predvsem pa šegavi in duhoviti toni, ki jih je avtorica spretno vpletla z nekaj karikaturami in anekdotami ter vici na račun smrti in mrličev.
Katalog k razstavi pa Jelka Pšajd vendarle sklene z razmišljanjem, koliko pravzaprav danes izgubljamo s socialno izpraznjenostjo pomena pogrebnih šeg, dejanj in obredov. »Resda blišč in množica pogrebcev v očeh skupnosti večata pokojnikovo veljavo in hipno pomembnost svojcev,« ugotavlja, »ne moreta pa nadomestiti žalovanja, ki ga vsakdo potrebuje, da preboli smrt ljubljene osebe. Danes je smrt tabu zaradi strahu pred njo, ki je posledica stanja, da o lastni smrti ne govorimo.« Obenem vedenje na pokopališčih »posebno ob dnevu mrtvih postaja gledališče v naravi oziroma oder živim. Grobni dodatki, hortikulturne ureditve, nagrobniki in podoba pokopališč so sodobna kičasta in prenasičena industrija oziroma trgovina smrti ter zgovoren kazalnik odnosa družbe do mrtvih.«
Na koncu avtorica povzame še besede pisatelja Umberta Eca: »V stoletjih srednjega veka je bilo življenje bistveno krajše od današnjega, navzočnost smrti je bila zaradi vojn, bolezni in pomanjkanja vsekakor bolj neizogibna, kakor je danes, ko se, soočeni z vzori mladosti in telesne čilosti, trudimo, da bi pozabili nanjo, jo skrili, odrinili na pokopališče, jo imenovali z evfemizmi ali jo zarotili tako, da jo omejimo na preprost element medijskih spektaklov, po zaslugi katerih ob zabavi na račun tuje smrti pozabimo na lastno.«
Staro in novo: leseni nagrobni križ s plastičnim vencem, Ivanjševci, 1961
Hospitalizacija smrti
Človek je v urbanem okolju in vedno bolj tudi na podeželju umiranje in smrt iz svojega bivališča in kroga družine preselil v bolnišnice in domove ostarelih, poslavljanje od pokojnikov pa v mrliške vežice in pogrebne zavode. S hospitalizacijo smrti, kot se imenuje ta pojav, je v eni sami generaciji pretrgal tradicijo poslavljanja svojcev od umrlih, ki so jo dotlej stoletja uravnavala podobna, v posameznih lokalnih okoljih tudi precej različna, v posebnih šegah in navadah uveljavljena pravila.Staro in novo: leseni nagrobni križ s plastičnim vencem, Ivanjševci, 1961
Čeprav v življenju ni nič bolj gotovega od smrti, je dandanes ta prelomni trenutek bolj odrinjen na rob človekove misli, kot so vsi drugi. Celo v etnologiji, ki proučuje življenje od prvega do zadnjega diha, je smrti namenjene veliko manj raziskovalne pozornosti kot šegam ob ženitovanju in rojstvu, praznikom in drugim vedrejšim vsebinam.
Izginjajoča tradicija
Kako je bilo pred temi spremembami, vsem, ki jim spomin ne seže vsaj četrt stoletja nazaj, prepričljivo prikazuje razstava Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči v Pomurskem muzeju v Murski Soboti. Z oblikovalcem Gregorjem Purgajem, Tomislavom Vrečičem in drugimi sodelavci jo je pripravila etnologinja Jelka Pšajd. Z gradivom se sicer omejuje predvsem na Prekmurje in Porabje, deloma tudi na Podravje, vendar velik del njenega sporočila v podobnih oblikah velja tudi drugod. Največkrat so različna le poimenovanja – na obravnavanem območju seveda izrazito lokalno in narečno obarvana –, zaporedje dogodkov in postopkov pa je bolj ali manj podobno, če ne enako. Razstavo spremlja katalog s podnaslovom Smrtne šege in pogrebne prakse Prekmurja in Porabja, ki je z bogastvom pričevanj, dokumentov in slikovnega gradiva v resnici dragocena monografija, prva te vrste pri nas.Skrinja z okraski za krsto, 1946
Priprava na srečno smrtNa razlike med veroizpovedmi opozarjajo številni razstavljeni predmeti. Največ jih pripada katoličanom, ki so, podobno kot evangeličani, zapustili tudi največ knjig in rokopisov s prepisi pesmi, ki so jih peli pri pokojniku ali ob pogrebu. Bogata je tudi zapuščina nagrobnikov in nagrobnih križev obojih, na kalvince pa spominja preprost lesen nagrobnik v obliki stebra. Poleg molitvenikov – nekateri v prekmurščini in madžarščini so še iz 18. stoletja – je bila najbolj razširjena knjiga Priprava za srečno smrt. Iz novejšega časa so se ohranili tudi potrdila mrliških oglednikov, spiski pokopov, računi pogrebnih storitev itn. Prav tako novejšega datuma so osmrtnice in največji razstavni predmet, mrtvaški voz iz Kančevcev, s katerim so še po drugi svetovni vojni vozili tako katoliške kot evangeličanske umrle. Najstarejša predmeta na razstavi sta glinasti žari za pokop zažganih kosti; starejši iz okolice Kroga pripisujejo, da so jo uporabili v obdobju od 3600 do 3300 pr. n. št.
Že vrata – simbolna in stvarna meja med zunaj in notri – v nadstropju soboškega gradu, skozi katera se vstopa, imajo svojo zgodbo. Avtorica opozori na napisa na njih, ki spodbujata k razmišljanju. Zunaj piše: »Ta hiša mene sliši, pa vendar moja ni, saj kdor za menoj pride, tud' tist' njo zapusti. In tretnjega so nesli mrliča ven iz nje. Prijatelj! Vprašam te – čigava hiša je?« Nekoliko krajše razmišljanje, prikazano na notranji strani vrat, ki je razstavi dalo tudi naslov, pa se v celoti glasi: »Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči. Prazno mesto drugim pustil, njim ravno se tako zgodi.«
Na ta dva napisa je Jelka Pšajd naletela med terenskim raziskovanjem, v katero je z vprašanji o odnosu do smrti vključila informatorje obeh spolov in vseh starosti, tudi otroke. Oba napisa, obešena kot opomin na vidnem mestu pri vhodu, sta iz okolice Ljutomera, prvi iz leta 1914 iz Grab, drugi 55 let mlajši iz Sovjaka. Sporočata preprosto misel, da se življenje nadaljuje iz roda v rod in da je vse minljivo. Kar potrjuje tudi stara ljudska modrost Mrliška srajca nima žepov – pokojnik ne more ničesar odnesti na drugi svet.
Ta in ona stran
Drugi svet ali druga stran je ključni pojem, ki povezuje razmišljanje, dejanja in prizore na razstavi. Vrsta šeg je bila, na primer, namenjena zagotovilu živim, da se pokojni ne bi več vrnil. Tudi on naj bi želel oditi v miru.Najprej so svojci ali mrliški ogledniki ugotavljali, ali je v resnici nastopila smrt. Nato so zaustavili kazalce ob uri, ko naj bi izdihnil, zastrli ogledala ter obvestili svojce in sosede, če smrti ni naznanil že prihod duhovnika, ki je pri katoličanih umirajočemu podelil zadnje zakramente, medtem ko je pri evangeličanih slovo strnjeno v poslednji večerji, obhajilu. Domači in sosedje so nato sodelovali pri umivanju in oblačenju pokojnika; ženske so pogosto že imele pripravljena oblačila za poslednjo pot. Skupaj so pripravili tudi osrednji prostor v hiši in mrtvaški oder za poslednje slovo od umrlega. Vsa ta opravila, opozarja Jelka Pšajd, so se od kraja do kraja, tudi glede na premožnost in veroizpoved pri hiši, odvijala nekoliko drugače, povsod pa je bila samoumevna velika solidarnost.
Priprava za srečno smrt v treh zvezkih
Nič ni bolj gotovega od smrti, a je danes ta prelomni trenutek bolj odrinjen na rob človekove misli kot vsi drugi.
Večidel miroljubno sobivanje prevladujočih katoliške in evangeličanske cerkve s pripadniki kalvinske in binkoštne veroizpovedi, ob katerih so posebnost še večinoma katoliški Romi, je posebnost Pomurja in Porabja, ki je ne srečamo nikjer drugod na Slovenskem. V okoljih, kjer živijo drug ob drugem pripadniki dveh ali celo treh veroizpovedi, je v preteklosti veljalo vzajemno upoštevanje šeg, ki so jih spoštovali v hiši pokojnega. Tako so na primer tudi evangeličani prišli pokropit umrlega soseda ali sosedo, čeprav to ni bila njihova navada. Sčasoma so katoličani od evangeličanov tudi prevzeli nekatere njihove pogrebne šege, in obratno, pa tudi v preteklosti ločena pokopališča so dandanes večinoma skupna.
Poučno povabilo k razmišljanju
Ogled tako zasnovane razstave kljub temi, ki se je loteva, sploh ne vzbuja zamorjenosti ali tesnobnosti. Morebitno strašljivost in srhljivost pomagajo odgnati tudi za vzorec nanizani primeri iz literature in likovne umetnosti, predvsem pa šegavi in duhoviti toni, ki jih je avtorica spretno vpletla z nekaj karikaturami in anekdotami ter vici na račun smrti in mrličev.Katalog k razstavi pa Jelka Pšajd vendarle sklene z razmišljanjem, koliko pravzaprav danes izgubljamo s socialno izpraznjenostjo pomena pogrebnih šeg, dejanj in obredov. »Resda blišč in množica pogrebcev v očeh skupnosti večata pokojnikovo veljavo in hipno pomembnost svojcev,« ugotavlja, »ne moreta pa nadomestiti žalovanja, ki ga vsakdo potrebuje, da preboli smrt ljubljene osebe. Danes je smrt tabu zaradi strahu pred njo, ki je posledica stanja, da o lastni smrti ne govorimo.« Obenem vedenje na pokopališčih »posebno ob dnevu mrtvih postaja gledališče v naravi oziroma oder živim. Grobni dodatki, hortikulturne ureditve, nagrobniki in podoba pokopališč so sodobna kičasta in prenasičena industrija oziroma trgovina smrti ter zgovoren kazalnik odnosa družbe do mrtvih.«
Danes je smrt tabu zaradi strahu pred njo, ki je posledica stanja, da o lastni smrti ne govorimo, pravi Jelka Pšajd.
Na koncu avtorica povzame še besede pisatelja Umberta Eca: »V stoletjih srednjega veka je bilo življenje bistveno krajše od današnjega, navzočnost smrti je bila zaradi vojn, bolezni in pomanjkanja vsekakor bolj neizogibna, kakor je danes, ko se, soočeni z vzori mladosti in telesne čilosti, trudimo, da bi pozabili nanjo, jo skrili, odrinili na pokopališče, jo imenovali z evfemizmi ali jo zarotili tako, da jo omejimo na preprost element medijskih spektaklov, po zaslugi katerih ob zabavi na račun tuje smrti pozabimo na lastno.«
