DOBRI LJUDJE
FOTO: Še so dobri ljudje, Jože les dobil na up
Jože Kraševec odplačal kredit in pogorel. Brez pomoči bo obnova kmetije zastala.
Odpri galerijo
Na tem mestu je kuhal za prašiče.
VELIKE LAŠČE – »Spim kot na trnih, kako pa bi drugače. Ogenj, ki je tisti sobotni večer, 24. novembra, bruhal na vaški vzpetini, je v poldrugi uri izpraznil hleve in pogoltnil premoženje. Kakšno prekletstvo,« si 62-letni gospodar Jože Kraševec s Četeža pri Velikih Laščah z obraza otre pot.
Bolj ko poskuša vse to čim prej odriniti v pozabo, močneje ga prevzema trpkost in na pogorišču razkaže posledice divjanja ognja. Plamen, dim, neznosen vonj po stopljenem železu, senu, žagovini, gumi in plastiki, pokanje kritine, sesuvanje konstrukcije, mukanje govedi, cviljenje kužkov, prašičev, oglašanje dušečih se kokoši, vpitje in usklajeno reševanje so topo rezali tišino odročne vasi, vse tja do polnoči, in vse to se mu še vedno tu in tam prikrade v sen.
Ogenj se je bliskovito širil z objekta na objekt. Gasilci, vseh mož je bilo 90, iz PGD Velike Lašče, Turjak, Rašica, Golo, Ig, Karlovica, Veliki Osolnik, Dolnje Retje, Dvorska vas in Škrlovica, so organizirano in usklajeno gasili.
»Hvala bogu, da se je zavijanje njihovih siren kmalu slišalo od vsepovsod, fantje so se res hitro spoprijeli s pošastjo, ki je grozila, da bo upepelila vse hiše,« ne bo nikoli pozabil sosed Janez Železnikar.
Jože, ki je s sinom Primožem in drugimi družinski člani po usodnem večeru, goreti je začelo ob pol osmih, nekaj dni skrušen umikal pogorele stroje in opremo iz večjega hleva, leta 2011 povsem obnovljenega, še enkrat naredi inventuro uničenega premoženja. V hlevu je imel traktor, ki je bil vreden okoli dvanajst tisočakov. Ogenj je pogoltnil tudi stroje in veliko drugega orodja.
To nanese okoli 40.000 evrov, 35.000 evrov, takšen je izračun mojstrov, pa je škode na ostrešju. Sin Primož je pogumno skočil v ogenj in rešil večji traktor, štiri goveda in dva konja, za prašiča in 40 kur je že bilo prepozno. A živine nima več. Obžgana konja je nekaj dni pozneje težkega srca oddal, za njima tudi goveda. Pekel so preživeli pujsi v obori deset metrov stran od gorečega objekta in koza Mika, ki je bila v hlevu, zgrajenem leta 1988. Februarja bo povrgla, ponosno se ji gospodar približa, ona pa ga igrivo pričaka z meketanjem. Jasli za sedem glav živine zijajo prazne. Na kot in leseni stolček nasproti koze, ki še stoji tam, je gospodar čustveno navezan.
»Ko sem jo nakrmil, sem se usedel in jo opazoval. Odzivala se je po imenu. Ubija me ta tihota, pogrešam njihovo oglašanje. Ob približevanju so konji rezgetali, govedo pa veselo mukalo,« se spominja Jože.
Očarali so ga ti hribi, vas na sedlu. Po upokojitvi, si je dejal Jože, je naposled napočil čas za uživanje. Vzel je posojilo, čeprav se prebija le z borno pokojnino, in z denarjem olepšal objekte. Predlani ga je odplačal. Usodnega dne je pod nadstreškom kuhal za prašiče. Po sedmi uri je bil kotel že ohlajen, on je odšel domov. Kmalu pa se je razplamtel požar.
»Poskušali bomo pred snegom pokriti vsaj del gospodarskega poslopja, v katerem je živina. Denarja nimamo, objekti niso bili zavarovani, a če se ga bo kaj nastrgalo, bi radi tudi na drugih dveh zamenjali kritino,« sta se takrat nadejala oče in sin.
In jima je bilo uslišano. Teden po objavi v našem časopisu je pogorelca poklical mož dobrega srca iz okolice Zreč in vprašal, ali potrebuje les. Jože se mu je srčno zahvalil in hkrati dejal, da je reven kot cerkvena miš. Ko bo nastrgal denar, mu bo poplačal. »V redu, v redu, razumem vašo stisko, pomagal vam bom,« mu je dejal. V treh dneh je bil les za streho objekta (28 kubičnih metrov), ki ga je Jožetov oče zgradil leta 1972, že na dvorišču. V čakanju lepšega vremena, da se lotijo kritja še osrednjega, hlevskega objekta, je pogorelca precej ogrela novica dobrega človeka iz Štajerske.
»Poklical sem ga in vprašal, ali je pripravljen pomagati v lesu tudi za največji objekt. Dejal mi je, da lahko, denar pa da bom dal, ko ga bom imel. Samo naj mu pošljem velikosti za razrez,« Jože preprosto ne more verjeti, da so med nami še dobri ljudje. Hkrati kaže nelagodje, ker še ni zbral niti 5500 evrov, kolikor znaša znesek za že pripravljen les, kaj šele 8500, ki jih potrebuje za kritje novejšega objekta. Ne ve, kako bo šlo naprej. A upa, da bo še kdo razumel družinsko stisko.
S sinom ob zgoreli mehanizaciji FOTOGRAFIJE: Milan Glavonjić
Bolj ko poskuša vse to čim prej odriniti v pozabo, močneje ga prevzema trpkost in na pogorišču razkaže posledice divjanja ognja. Plamen, dim, neznosen vonj po stopljenem železu, senu, žagovini, gumi in plastiki, pokanje kritine, sesuvanje konstrukcije, mukanje govedi, cviljenje kužkov, prašičev, oglašanje dušečih se kokoši, vpitje in usklajeno reševanje so topo rezali tišino odročne vasi, vse tja do polnoči, in vse to se mu še vedno tu in tam prikrade v sen.
Ogenj se je bliskovito širil z objekta na objekt. Gasilci, vseh mož je bilo 90, iz PGD Velike Lašče, Turjak, Rašica, Golo, Ig, Karlovica, Veliki Osolnik, Dolnje Retje, Dvorska vas in Škrlovica, so organizirano in usklajeno gasili.
Obnovljena streha najstarejšega objekta
»Hvala bogu, da se je zavijanje njihovih siren kmalu slišalo od vsepovsod, fantje so se res hitro spoprijeli s pošastjo, ki je grozila, da bo upepelila vse hiše,« ne bo nikoli pozabil sosed Janez Železnikar.
Jože, ki je s sinom Primožem in drugimi družinski člani po usodnem večeru, goreti je začelo ob pol osmih, nekaj dni skrušen umikal pogorele stroje in opremo iz večjega hleva, leta 2011 povsem obnovljenega, še enkrat naredi inventuro uničenega premoženja. V hlevu je imel traktor, ki je bil vreden okoli dvanajst tisočakov. Ogenj je pogoltnil tudi stroje in veliko drugega orodja.
Četež je visoko na hribu.
To nanese okoli 40.000 evrov, 35.000 evrov, takšen je izračun mojstrov, pa je škode na ostrešju. Sin Primož je pogumno skočil v ogenj in rešil večji traktor, štiri goveda in dva konja, za prašiča in 40 kur je že bilo prepozno. A živine nima več. Obžgana konja je nekaj dni pozneje težkega srca oddal, za njima tudi goveda. Pekel so preživeli pujsi v obori deset metrov stran od gorečega objekta in koza Mika, ki je bila v hlevu, zgrajenem leta 1988. Februarja bo povrgla, ponosno se ji gospodar približa, ona pa ga igrivo pričaka z meketanjem. Jasli za sedem glav živine zijajo prazne. Na kot in leseni stolček nasproti koze, ki še stoji tam, je gospodar čustveno navezan.
Ob najnovejšem poslopju brez strehe, zanjo zbira denar.
»Ko sem jo nakrmil, sem se usedel in jo opazoval. Odzivala se je po imenu. Ubija me ta tihota, pogrešam njihovo oglašanje. Ob približevanju so konji rezgetali, govedo pa veselo mukalo,« se spominja Jože.
Kuhal za prašiče
Očarali so ga ti hribi, vas na sedlu. Po upokojitvi, si je dejal Jože, je naposled napočil čas za uživanje. Vzel je posojilo, čeprav se prebija le z borno pokojnino, in z denarjem olepšal objekte. Predlani ga je odplačal. Usodnega dne je pod nadstreškom kuhal za prašiče. Po sedmi uri je bil kotel že ohlajen, on je odšel domov. Kmalu pa se je razplamtel požar.
»Poskušali bomo pred snegom pokriti vsaj del gospodarskega poslopja, v katerem je živina. Denarja nimamo, objekti niso bili zavarovani, a če se ga bo kaj nastrgalo, bi radi tudi na drugih dveh zamenjali kritino,« sta se takrat nadejala oče in sin.
Dva meseca pozneje: gospodar ob pogorelem hlevskem objektu
In jima je bilo uslišano. Teden po objavi v našem časopisu je pogorelca poklical mož dobrega srca iz okolice Zreč in vprašal, ali potrebuje les. Jože se mu je srčno zahvalil in hkrati dejal, da je reven kot cerkvena miš. Ko bo nastrgal denar, mu bo poplačal. »V redu, v redu, razumem vašo stisko, pomagal vam bom,« mu je dejal. V treh dneh je bil les za streho objekta (28 kubičnih metrov), ki ga je Jožetov oče zgradil leta 1972, že na dvorišču. V čakanju lepšega vremena, da se lotijo kritja še osrednjega, hlevskega objekta, je pogorelca precej ogrela novica dobrega človeka iz Štajerske.
Pekel so preživeli pujsi v obori deset metrov stran od gorečega objekta in koza Mika.
»Poklical sem ga in vprašal, ali je pripravljen pomagati v lesu tudi za največji objekt. Dejal mi je, da lahko, denar pa da bom dal, ko ga bom imel. Samo naj mu pošljem velikosti za razrez,« Jože preprosto ne more verjeti, da so med nami še dobri ljudje. Hkrati kaže nelagodje, ker še ni zbral niti 5500 evrov, kolikor znaša znesek za že pripravljen les, kaj šele 8500, ki jih potrebuje za kritje novejšega objekta. Ne ve, kako bo šlo naprej. A upa, da bo še kdo razumel družinsko stisko.
