FOTO: Sol na enak način pridelujejo že 700 let

Piran je na vrhuncu turistične sezone. To prepričljivo dokazujejo tudi njegove poletne zagate s parkirnimi mesti, ki jih je v soboto marsikdo občutil med obiskom tamkajšnjega že 17. Solinarskega praznika. Če so ga prejšnja leta pripravljali za praznik svojega zaščitnika sv. Jurija konec aprila, ko so z njim obujali spomine na čas odhoda oziroma selitev Pirančanov v soline in pripravo na pridelavo soli, so ga zdaj premaknili na konec avgusta. To je bil namreč čas počasnega vračanja solinarskih družin iz sečoveljskih solin, kjer so preživljali poletje do zadnje žetve soli oziroma do goda sv. Jerneja, v mesto.

Skrivnost je v petoli

Solinarstvo je bilo za Piran poleg ribištva stoletja glavni vir zaslužka, in še danes se lahko Pirančani pohvalijo z vrhunsko soljo. Potem ko je pridobivanje soli na solinarskih poljih pred dobrega pol stoletja že skoraj zamrlo, ga zadnja desetletja vedno bolj uspešno obujajo. In to ne le s pridelavo soli, ampak tudi z ohranjanjem kulturne dediščine, ki jo spremlja. Odločitev, da sol še naprej pridelujejo na stoletja star način – zapisi o tem izhajajo iz 13. stoletja –, se obrestuje. Zaradi svoje kakovosti si tovrstna sol vedno bolj odločno odpira pot v svet. In to ne kot običajna kuhinjska sol, ampak kot sol sladokuscev, kar še zlasti velja za solni cvet. S tem jim je uspelo, potem ko smo uničili soline v Luciji, pred Izolo, v Miljah in v Kopru, tiste v Sečovljah in Strunjanu ohraniti kot živo kulturno dediščino. Posebno vrednost jim daje spoznanje, da so to zadnje tradicionalne ohranjene soline daleč naokoli, sol pa proizvajajo na edinstveni podlagi petoli.

In prav v petoli je skrivnost od nekdaj cenjene piranske soli. V solinah po Mediteranu so jo namreč delali na blatni podlagi: blato je prodiralo v sol in jo zamazalo, zato je bila sol rjavkasta. Pri nas za podlago uporabljajo solinsko blato fango, ki se v kanalih s slano vodo s časoma bogati in postane žlahtno. Pred sezono to blato skrbno razmažejo po kavedinih, ga ravnajo in previdno polivajo z morsko vodo, da hranijo mikroorganizme in alge v njem. Tako nastane trdna podlaga petola, ki pri pobiranju soli ločuje blato od soli. Blato vanjo ne more prodreti, je ne zamaže, hkrati pa je sol bogatejša z minerali.

Da je res takšna, so se lahko prepričali obiskovalci letošnjega Solinarskega praznika, saj so organizatorji na Tartinijev trg pripeljali nekaj sto kilogramov velik kup soli, obiskovalci pa so jo lahko v vrečki brezplačno odnesli domov. Na trgu so lačnim in žejnim postregli s solinarsko marendo. To je kruh, pečen z olivami, ali solinarski kruh, namazan z bakalajem, poleg seveda spada kozarec bevande.

Najprej voda, potem vino

»Skrivnost dobre solinarske bevande je v tem, da se v kozarec najprej nalije vodo, nato pa dotoči malvazija. Če najprej natočiš malvazijo in nato vodo, namreč pokvariš vino,« je šaljivo pojasnil vodja solinarskega dogajanja Mojmir Kovač. Obiskovalci so lahko opravili tudi solinado, kot pravijo solinarskemu ritualu za srečo; ta se izvede tako, da v desno roko vzameš ščepec soli in ga vržeš nazaj čez levo ramo.

Na trgu so predstavili solinarska orodja in pripomočke, kot so solinarske karjole, gaveri (solinarske grablje), taperini (solinarski natikači) in solinarski slamniki. Na ogled je bila razstava starih fotografij o solinarstvu in solinah, za katero je poskrbel Pomorski muzej Sergej Mašera Piran, manjkale niso niti prodajne stojnice z najrazličnejšimi izdelki s solinarskimi motivi, domačimi izdelki umetne in rokodelske obrti, kulinaričnimi spominki in naravno kozmetiko.

Blagoslovil je sol

Piranski župnik Zorko Bajc je poskrbel za blagoslov soli. »Naj bo blagoslov namenjen predvsem tistim, ki so poleti delali sol, ki ni samo kulinarični dodatek, ampak ima simbolni pomen. V Svetem pismu je velikokrat omenjena, in Jezus pravi svojim učencem, naj bodo sol zemlje. Gospod, blagoslovi to sol. Vse, ki jo bodo okusili, obvaruj vsake bolezni in nesreče, zemlji pa daj obilno rast. Blagoslavljaj delo solinarjev. Delo na solnih poljih naj jim bo v veselje in korist, nam pa pomagaj, da bomo skupaj s stvarstvom veseli slavili tvojo dobroto in ljubezen,« je povedal med obredom.

Z nastopi so dogajanje popestrili Folklorna skupina Val Piran, Pihalni orkester Piran, Župnijski mešani pevski zbor Georgios, skupina mandolinistov Serenate in skupina Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran v zgodovinskih kostumih Al tempo di Tartini. Poleg tega je bil v mestu sejem starin, s katerim društvo Anbot ljubitelje razveseljuje že 16 let.

Še posebno atraktivno je bilo vplutje nedavno izdelane replike lesenjače istrskega topa, s katero so s solin v mandrač pripeljali nekaj vreč soli. Gre za tradicionalno plovilo, ki so ga zgradili pod mentorstvom pomorskega muzeja, zdaj pa ga v učnih procesih uporabljajo dijaki pomorske šole in študenti fakultete za pomorstvo in promet. Sklepni del praznika je bilo večerno simbolično vplutje solinarske družine na piranski pomol. Z njo je bila solinarka Giorgina Rebol, ki je opisala delo v solinah in povedala, da letošnja bera soli ni bila taka, kot so pričakovali. »Vreme nam ni šlo na roko. Bilo je precej neviht, tako da nam ni uspelo pridelati kaj več soli. Upamo, da bo vreme tja v septembru še lepo, da bodo solinarji nadoknadili vsaj nekaj izgubljenega,« je bila optimistična.