POKROVITELJSTVO BORUTA PAHORJA
FOTO: Spodnje hlačke so dobile spominsko ploščo
Pred 75 leti je pod Gorjanci strmoglavil bombnik, Američane so rešili Slovenci.
Odpri galerijo
Slovesnosti se je udeležilo več sto ljudi. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
Zgodba o Maggiejinih hlačkah je zgodba o zavezništvu, pogumu, humanosti in rešitvi ter prijateljstvu. Spomin na dogodek, ki je Dolenjsko pretresel 2. aprila 1944, so po tri četrt stoletja obudili ter zaznamovali s prireditvijo in spominsko ploščo, ki so jo v Hrastju pri Orehovici odkrili na slovesnosti, na kateri sta se prepletali preteklost in sedanjost.
Drugega aprila 1944 je bila cvetna nedelja, lepa in sončna, le da pomlad ni tako pohitela kot letos. Domačini nad šentjernejskim poljem so opazili ameriški bombnik, iz katerega se je kadilo. Šlo je za eno od 400 letal, ki so tistega jutra poletela iz oporišč v južni Italiji proti mestu Steyr v osrednji Avstriji. Kmalu zatem, ko je posadka liberatorja B-24 z imenom Maggiejine hlačke odvrgla bombe na cilj, je bil bombnik zadet. Težko poškodovan je zaostal za glavno skupino, ki se je vračala v oporišča v Italiji, ob vrnitvi v bazo pa sta letalo Maggiejine hlačke zadeli še dve nemški lovski letali. Posadki ni preostalo drugega, kot da izskoči in letalo prepusti žalostni usodi. Celotna posadka desetih letalcev je s padali srečno pristala pod Gorjanci na ozemlju, ki so ga nadzorovali borci Cankarjeve brigade, letalo pa je strmoglavilo ob gospodarskih poslopjih nad gradom Gracarjev turn pod Tolstim vrhom. Partizani so skupaj z lokalnim prebivalstvom pomagali članom posadke in poškodovane letalce oskrbeli.
Pri reševanju partizanov je pomagal tudi domačin Stanko Kušljan iz Šentjerneja, borec Cankarjeve brigade, ki bo v kratkem dopolnil 100 let. Njegove misli in spomini so še vedno bistri in jasni, je pa Kušljan pred 25 leti navezal stik z enim od članov posadke Joejem Maloneyjem. Med njima se je razvilo pravo prijateljstvo, Maloney, ki je več kot pol stoletja hranil ročko za odpiranje padala, je obiskal Slovenijo in Stanka. Redno sta si dopisovala vse do Maloneyjeve smrti, zdaj je Stanko še vedno v stiku z njegovo ženo. Kakšna je bila zadnja pot Maggiejinih hlačk, je po spominu preživelih članov posadke, predvsem pilota, popisal ameriški publicist Ray E. Zinck v knjigi The Final Flight of Maggie's Drawers, ki je pred kratkim izšla tudi v slovenskem jeziku z naslovom Zadnji polet Maggiejinih hlačk, vojna zgodba o begu in rešitvi.
»Bil sem star pet let, a se dogodka še kako dobro spominjam. Ker je bila cvetna nedelja, s sestro sva bila namenjena nabirat vijolice in trobentice. Komaj sva dobro prišla iz hiše, sva opazila goreče letalo, iz katerega se je kadilo, tudi smrdelo je po gorivu. Ko je padlo na tla, se je vžgalo. Trava je bila še suha, zato je vse zagorelo; trava, hlevi, velik kozolec,« se spominja domačin Jože Franko iz Hrastja.
Slovesnost pri Gracarjevem turnu je potekala pod častnim pokroviteljstvom predsednika države Boruta Pahorja, sodelovala sta Slovenska vojska in Aeroklub AvioFun, ki sta pripravila pravi letalski spektakel s preleti letal in padalci, prireditve pa se je med drugim udeležil major Jonathan Zebre, vojaški diplomat z ameriškega veleposlaništva v Sloveniji, ki je zbrane nagovoril v slovenskem jeziku.
»V primeru reševanja posadke zrušenega bombnika je šlo za zaupanje zavezniških letalcev do Slovencev in partizanov, ki se je izkazovalo predvsem skozi nesebično pripravljenost domačinov in zavednih kmečkih ljudi, ki so zastavili in večkrat žrtvovali življenje za to, da so pomagali zaveznikom in partizanom. Šlo je za odrekanje v stvareh, ki jih ti ljudje v težkem času vojne tudi sami niso imeli, za hrano, za obleko, za zdravila. Šlo je za življenje. Šlo je za pogum, za geste humanosti, tovarištva, ki jih zavezniki niso nikoli pozabili. To zaupanje obstaja tudi danes, ko je Slovenija enakopraven partner v evroatlantskem zavezništvu. Zavezništvo, ki se je kovalo v teh težkih trenutnih zgodovine prejšnjega stoletja, tako še traja. Naj bo današnje spominjanje na te težke vojne čase predvsem spomin in opomin na preizkušnje druge svetovne vojne, tako dobre kot slabe. Iz teh spominov se namreč lahko opomnimo in naučimo, da ne bi delali istih napak in da ne bi dovolili, da pridemo v situacijo, ko bi nam grozil razpad temeljnih človeških vrednot,« je v govoru izpostavil upokojeni obrambni diplomat Branko Kromar, tudi idejni vodja spominskega dogodka.
Slovesnosti se je udeležilo več sto ljudi. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
Drugega aprila 1944 je bila cvetna nedelja, lepa in sončna, le da pomlad ni tako pohitela kot letos. Domačini nad šentjernejskim poljem so opazili ameriški bombnik, iz katerega se je kadilo. Šlo je za eno od 400 letal, ki so tistega jutra poletela iz oporišč v južni Italiji proti mestu Steyr v osrednji Avstriji. Kmalu zatem, ko je posadka liberatorja B-24 z imenom Maggiejine hlačke odvrgla bombe na cilj, je bil bombnik zadet. Težko poškodovan je zaostal za glavno skupino, ki se je vračala v oporišča v Italiji, ob vrnitvi v bazo pa sta letalo Maggiejine hlačke zadeli še dve nemški lovski letali. Posadki ni preostalo drugega, kot da izskoči in letalo prepusti žalostni usodi. Celotna posadka desetih letalcev je s padali srečno pristala pod Gorjanci na ozemlju, ki so ga nadzorovali borci Cankarjeve brigade, letalo pa je strmoglavilo ob gospodarskih poslopjih nad gradom Gracarjev turn pod Tolstim vrhom. Partizani so skupaj z lokalnim prebivalstvom pomagali članom posadke in poškodovane letalce oskrbeli.
Pri reševanju partizanov je pomagal tudi domačin Stanko Kušljan iz Šentjerneja, borec Cankarjeve brigade, ki bo v kratkem dopolnil 100 let. Njegove misli in spomini so še vedno bistri in jasni, je pa Kušljan pred 25 leti navezal stik z enim od članov posadke Joejem Maloneyjem. Med njima se je razvilo pravo prijateljstvo, Maloney, ki je več kot pol stoletja hranil ročko za odpiranje padala, je obiskal Slovenijo in Stanka. Redno sta si dopisovala vse do Maloneyjeve smrti, zdaj je Stanko še vedno v stiku z njegovo ženo. Kakšna je bila zadnja pot Maggiejinih hlačk, je po spominu preživelih članov posadke, predvsem pilota, popisal ameriški publicist Ray E. Zinck v knjigi The Final Flight of Maggie's Drawers, ki je pred kratkim izšla tudi v slovenskem jeziku z naslovom Zadnji polet Maggiejinih hlačk, vojna zgodba o begu in rešitvi.
Dogajanje so popestrili letala in padalci, ki so skočili nad Gracarjevim turnom. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
»Bil sem star pet let, a se dogodka še kako dobro spominjam. Ker je bila cvetna nedelja, s sestro sva bila namenjena nabirat vijolice in trobentice. Komaj sva dobro prišla iz hiše, sva opazila goreče letalo, iz katerega se je kadilo, tudi smrdelo je po gorivu. Ko je padlo na tla, se je vžgalo. Trava je bila še suha, zato je vse zagorelo; trava, hlevi, velik kozolec,« se spominja domačin Jože Franko iz Hrastja.
Stoletnik Stanko Kušljan in Jože Franko. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
Slovesnost pri Gracarjevem turnu je potekala pod častnim pokroviteljstvom predsednika države Boruta Pahorja, sodelovala sta Slovenska vojska in Aeroklub AvioFun, ki sta pripravila pravi letalski spektakel s preleti letal in padalci, prireditve pa se je med drugim udeležil major Jonathan Zebre, vojaški diplomat z ameriškega veleposlaništva v Sloveniji, ki je zbrane nagovoril v slovenskem jeziku.
Spominska plošča nasproti Gracarjevega turna spominja na dogodek pred 75 leti. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
»V primeru reševanja posadke zrušenega bombnika je šlo za zaupanje zavezniških letalcev do Slovencev in partizanov, ki se je izkazovalo predvsem skozi nesebično pripravljenost domačinov in zavednih kmečkih ljudi, ki so zastavili in večkrat žrtvovali življenje za to, da so pomagali zaveznikom in partizanom. Šlo je za odrekanje v stvareh, ki jih ti ljudje v težkem času vojne tudi sami niso imeli, za hrano, za obleko, za zdravila. Šlo je za življenje. Šlo je za pogum, za geste humanosti, tovarištva, ki jih zavezniki niso nikoli pozabili. To zaupanje obstaja tudi danes, ko je Slovenija enakopraven partner v evroatlantskem zavezništvu. Zavezništvo, ki se je kovalo v teh težkih trenutnih zgodovine prejšnjega stoletja, tako še traja. Naj bo današnje spominjanje na te težke vojne čase predvsem spomin in opomin na preizkušnje druge svetovne vojne, tako dobre kot slabe. Iz teh spominov se namreč lahko opomnimo in naučimo, da ne bi delali istih napak in da ne bi dovolili, da pridemo v situacijo, ko bi nam grozil razpad temeljnih človeških vrednot,« je v govoru izpostavil upokojeni obrambni diplomat Branko Kromar, tudi idejni vodja spominskega dogodka.
