ČUDEŽ
FOTO: Štirje heroji rešili kužka iz globokega brezna
Pred dnevi je v okolici Litije izginil francoski buldog Zippo. Po treh dneh iskalne akcije so ga iz jame potegnili štirje jamarji.
Odpri galerijo
Nuša Schumet je po dnevih negotovosti spet lahko objela svojega Zippa. FOTOgrafije: osebni arhiv
BREZOVO PRI GABROVKI – Kar trikratno srečo je imel kuža Zippo iz okolice Litije pred dnevi zvečer, ko se je odpravil na večerni sprehod. Najprej da je preživel petnajstmetrski padec v brezno, potem da je pristal na polički in ni padel še naprej, tretja sreča v nesreči pa je bila, da njegova lastnica Nuša Schumet ni vrgla puške v koruzo in je prek družabnega omrežja facebook sprožila pravo iskalno akcijo, na katero so se odzvali njeni prijatelji, lovci in jamarji.
Po požrtvovalni reševalni akciji je pes pasme francoski buldog, ki mu odslej rečejo kar jamar Zippo, v nedeljo zvečer prestrašen, utrujen in shujšan ter z nekaj odrgninami in polomljenimi zobmi po obilni večerji vendar mirno zaspal pod odejico.
V četrtek zvečer je Nuša s hčerkico in možem Edom odšla na večerni tek po gozdni poti, ki vodi mimo njihove hiše. Edo je imel polletno Zarjo v vozičku, Nuša je imela Zippa na povodcu, psička Pippa je bila spuščena. A po dobrih dveh kilometrih teka je Zippo nenadoma tako močno cuknil, da sta se sponki na njegovi oprsnici sneli, in stekel v temo. Prepričana, da se bo takoj vrnil ali da ju že čaka doma, sta se obrnila, ga klicala in mu žvižgala, a ga ni bilo od nikoder.
»Edo se je s kolesom odpravil nazaj v gozd, jaz pa sem med tem dajala Zarjo spat. Takoj ko je zaspala, sem se odpeljala v gozd z avtom. Klicala in čakala sem ga, pa nič, nobene sledi o njem. Ura je bila že 0.30, zato sem odšla domov. Noč je bila res dolga, saj nisem spala niti minute in sem hodila gledat pred vhod ob vsakem šumu,« je opisala Nuša.
Zjutraj je obvestila zavetišča, veterinarske ambulante v okolici, policijo, center za obveščanje, lovske družine, njena sodelavka iz Šolske veterinarske ambulante v Ljubljani, kjer je Nuša zaposlena kot veterinarka, je napisala še obvestilo za facebook in obvestila kar več radijskih postaj, mož pa je natisnil letake.
»O Zippu pa ne duha ne sluha, kot bi se udrl v zemljo. Priznam, da sem psa že potiho odpisala in brez pozitivnih mislih mnogih prijateljev, znancev in drugih, ki so zgodbi sledili, bi verjetno vrgla puško v koruzo. A skupaj smo se odločili, da v soboto organiziramo iskalno akcijo. Vsi, ki so se odzvali, smo se organizirali v tri ekipe ekipe in vsaka je odšla v svojo smer. Prehodili in preklicali smo kar veliko območje, a domov prišli brez uspeha,« nadaljuje Nuša.
V soboto zvečer, ko so se vse iskalne ekipe brez uspeha vrnile, je pozvonil telefon. Klical je lokalni lovec Tadej, ki je sicer na delu v tujini, a je slišal za izginotje in je Nuši zagotovil, da je obvestil vse okoliške lovce, ki so imeli ravno v nedeljo skupno jago na tem območju, in da bodo iskali tudi njihovega kuža. Pri tem je namignil, da ve za neko brezno in da bi lahko Zippo padel vanj.
Po tem se je vse skupaj začelo bliskovito odvijati, pripoveduje Zippova lastnica. Nekoliko je omahovala s klicem na Jamarsko reševalno službo, saj si ni mogla predstavljati, da bi nekdo v nedeljo pozno popoldne prišel reševat psa, za katerega niti niso bili prepričani, ali je padel v brezno. »Brez vseh pričakovanj sem poklicala in razložila položaj, prijazen jamar na drugi strani pa: 'Samo pripravimo opremo in povejte, kam pridemo.' Od pozitivnega presenečenja sem ostala brez sape. V dobri uri so prišli štirje jamarji, dva iz Kranja in dva iz Novega mesta. Kmalu zatem ko se je eden od njih spustil v brezno, nam je zaklical, da je Zippo spodaj in da je živ. Občutkov, ki sva jih jaz in Edo doživela v tistem trenutku, se ne da opisati. Nepopisna sreča in olajšanje,« se spominja Nuša.
»Resnično bi se globoko iz srca rada zahvalila prav vsakemu, ki je kakor koli pomagal pri tej zgodbi, pa tudi če je bilo to samo deljenje objave. Toliko čudovitih, pozitivnih in dobrih ljudi, kot sem jih spoznala v teh treh dneh, verjetno v naslednjih desetih letih več ne bom. Da ne govorim o vseh znancih, ki so me bodrili. Definitivno pa gre največja zahvala štirim jamarjem Jamarske reševalne službe, pravim herojem, Walterju, Klemnu, Damijanu in Robertu. Ter našemu lovcu Tadeju! Brezno na Brezovem pa je danes dobilo tudi ime. Imenuje se Zippova jama,« se je na facebooku še hvaležno oglasila Nuša Schumet.
Zippo je staknil nekaj prask in si nalomil nekaj zob.
Po požrtvovalni reševalni akciji je pes pasme francoski buldog, ki mu odslej rečejo kar jamar Zippo, v nedeljo zvečer prestrašen, utrujen in shujšan ter z nekaj odrgninami in polomljenimi zobmi po obilni večerji vendar mirno zaspal pod odejico.
Kot bi se udrl v zemljo
V četrtek zvečer je Nuša s hčerkico in možem Edom odšla na večerni tek po gozdni poti, ki vodi mimo njihove hiše. Edo je imel polletno Zarjo v vozičku, Nuša je imela Zippa na povodcu, psička Pippa je bila spuščena. A po dobrih dveh kilometrih teka je Zippo nenadoma tako močno cuknil, da sta se sponki na njegovi oprsnici sneli, in stekel v temo. Prepričana, da se bo takoj vrnil ali da ju že čaka doma, sta se obrnila, ga klicala in mu žvižgala, a ga ni bilo od nikoder.
Brezno na Brezovem se po novem neuradno imenuje Zippova jama.
»Edo se je s kolesom odpravil nazaj v gozd, jaz pa sem med tem dajala Zarjo spat. Takoj ko je zaspala, sem se odpeljala v gozd z avtom. Klicala in čakala sem ga, pa nič, nobene sledi o njem. Ura je bila že 0.30, zato sem odšla domov. Noč je bila res dolga, saj nisem spala niti minute in sem hodila gledat pred vhod ob vsakem šumu,« je opisala Nuša.
Zjutraj je obvestila zavetišča, veterinarske ambulante v okolici, policijo, center za obveščanje, lovske družine, njena sodelavka iz Šolske veterinarske ambulante v Ljubljani, kjer je Nuša zaposlena kot veterinarka, je napisala še obvestilo za facebook in obvestila kar več radijskih postaj, mož pa je natisnil letake.
V četrtek zvečer je padel v brezno, v nedeljo je spet zaspal pod odejico.
»O Zippu pa ne duha ne sluha, kot bi se udrl v zemljo. Priznam, da sem psa že potiho odpisala in brez pozitivnih mislih mnogih prijateljev, znancev in drugih, ki so zgodbi sledili, bi verjetno vrgla puško v koruzo. A skupaj smo se odločili, da v soboto organiziramo iskalno akcijo. Vsi, ki so se odzvali, smo se organizirali v tri ekipe ekipe in vsaka je odšla v svojo smer. Prehodili in preklicali smo kar veliko območje, a domov prišli brez uspeha,« nadaljuje Nuša.
Lovčev namig
V soboto zvečer, ko so se vse iskalne ekipe brez uspeha vrnile, je pozvonil telefon. Klical je lokalni lovec Tadej, ki je sicer na delu v tujini, a je slišal za izginotje in je Nuši zagotovil, da je obvestil vse okoliške lovce, ki so imeli ravno v nedeljo skupno jago na tem območju, in da bodo iskali tudi njihovega kuža. Pri tem je namignil, da ve za neko brezno in da bi lahko Zippo padel vanj.
Toliko čudovitih, pozitivnih in dobrih ljudi, kot sem jih spoznala v teh treh dneh, verjetno v naslednjih desetih letih več ne bom.
Po tem se je vse skupaj začelo bliskovito odvijati, pripoveduje Zippova lastnica. Nekoliko je omahovala s klicem na Jamarsko reševalno službo, saj si ni mogla predstavljati, da bi nekdo v nedeljo pozno popoldne prišel reševat psa, za katerega niti niso bili prepričani, ali je padel v brezno. »Brez vseh pričakovanj sem poklicala in razložila položaj, prijazen jamar na drugi strani pa: 'Samo pripravimo opremo in povejte, kam pridemo.' Od pozitivnega presenečenja sem ostala brez sape. V dobri uri so prišli štirje jamarji, dva iz Kranja in dva iz Novega mesta. Kmalu zatem ko se je eden od njih spustil v brezno, nam je zaklical, da je Zippo spodaj in da je živ. Občutkov, ki sva jih jaz in Edo doživela v tistem trenutku, se ne da opisati. Nepopisna sreča in olajšanje,« se spominja Nuša.
15
metrov globoko je padel Zippo in preživel.
metrov globoko je padel Zippo in preživel.
»Resnično bi se globoko iz srca rada zahvalila prav vsakemu, ki je kakor koli pomagal pri tej zgodbi, pa tudi če je bilo to samo deljenje objave. Toliko čudovitih, pozitivnih in dobrih ljudi, kot sem jih spoznala v teh treh dneh, verjetno v naslednjih desetih letih več ne bom. Da ne govorim o vseh znancih, ki so me bodrili. Definitivno pa gre največja zahvala štirim jamarjem Jamarske reševalne službe, pravim herojem, Walterju, Klemnu, Damijanu in Robertu. Ter našemu lovcu Tadeju! Brezno na Brezovem pa je danes dobilo tudi ime. Imenuje se Zippova jama,« se je na facebooku še hvaležno oglasila Nuša Schumet.
