NEKROLOG
FOTO: Tako ganljivo se je poslovila Rosvita Pesek
Voditeljica Odmevov je dodala svoj prispevek k spominu na Ivana Omana.
Odpri galerijo
Rosvita Pesek. FOTO: Zaslonski posnetek
LJUBLJANA – Od velikega Slovenca Ivana Omana, ki je pred dnevi umrl v 90. letu starosti, so se na spletnih omrežjih še ves vikend poslavljali posamezniki iz sveta politike, svoje besede o pokojniku pa je v nekrologu prispevala tudi voditeljica Odmevov in zgodovinarka Rosvita Pesek.
Peskova je zapisala, da sta z Omanom večkrat sedela v kuhinjskem kotu za mizo, ob kateri je jeseni 1989 nastajal Demos, v Zmincu pri Škofji Loki. Veliko sta govorila o časih, ko se je rojevala nova država (nelektorirano).
»A njegova prednost je bila, da se je tako zelo dobro spominjal še vsega kar je prinesla povojna Jugoslavija. Ko so bili drugi, ki so vstopali v sam vrh demokratične slovenske politike še mladeniči, je bil on že starosta. Zgodovino je poznal iz življenja, ne iz knjig, muke slovenskega kmeta pa tudi. Tako dobro je vedel, da potrebujemo zdravo kmečko pamet. Postal je sinonim zanjo.
Poguma mu ni manjkalo. Odločne in klene besede tudi ne. Rad je šel med ljudi. Rad je bil kmet. In zmeraj je s kančkom slabe vesti povedal, da je z vstopom v politiko, velik del bremena na kmetiji padel na sina Janeza. Čeprav mu je vsekozi pomagal. 'Oja, še grem v štalo,' se je pohvalil še lani jeseni. Kmetje lahko danes s ponosom povedo, da so kmetje. Tudi zaradi Ivana Omana. Ta del slovenskega življa je poosebljal in zastopal v najbolj ključnih trenutkih slovenske zgodovine. Častno in Pošteno. Z vsem srcem. Za demokracijo in samostojno Slovenijo. Slava mu.«
Peskova, ki je sicer po izobrazbi zgodovinarka, je doktorirala na temo Politični subjekti in osamosvojitev Slovenije (1989–1992).
Peskova je zapisala, da sta z Omanom večkrat sedela v kuhinjskem kotu za mizo, ob kateri je jeseni 1989 nastajal Demos, v Zmincu pri Škofji Loki. Veliko sta govorila o časih, ko se je rojevala nova država (nelektorirano).
»A njegova prednost je bila, da se je tako zelo dobro spominjal še vsega kar je prinesla povojna Jugoslavija. Ko so bili drugi, ki so vstopali v sam vrh demokratične slovenske politike še mladeniči, je bil on že starosta. Zgodovino je poznal iz življenja, ne iz knjig, muke slovenskega kmeta pa tudi. Tako dobro je vedel, da potrebujemo zdravo kmečko pamet. Postal je sinonim zanjo.
Poguma mu ni manjkalo. Odločne in klene besede tudi ne. Rad je šel med ljudi. Rad je bil kmet. In zmeraj je s kančkom slabe vesti povedal, da je z vstopom v politiko, velik del bremena na kmetiji padel na sina Janeza. Čeprav mu je vsekozi pomagal. 'Oja, še grem v štalo,' se je pohvalil še lani jeseni. Kmetje lahko danes s ponosom povedo, da so kmetje. Tudi zaradi Ivana Omana. Ta del slovenskega življa je poosebljal in zastopal v najbolj ključnih trenutkih slovenske zgodovine. Častno in Pošteno. Z vsem srcem. Za demokracijo in samostojno Slovenijo. Slava mu.«
Peskova, ki je sicer po izobrazbi zgodovinarka, je doktorirala na temo Politični subjekti in osamosvojitev Slovenije (1989–1992).
