VELIKI BOREC
FOTO: To je volja do življenja: pristal na invalidskem vozičku, zdaj kolesari in teče
Pri sedemnajstih je Uroš Dragičevič kot sopotnik v hudi prometni nesreči pristal na invalidskem vozičku, danes pa kolesari in teče.
Odpri galerijo
Uroš Dragičević ima veliko povedati. FOTO: DRAGO PERKO
Srečala sva se v Mariboru. Danes 39-letni Uroš Dragičevič ni bil sam, v rokah nenehno nosi računalnik. Pa sploh ni te sorte človek, da bi bil odvisen od spleta in moderne tehnike. Računalnik namesto Uroša sporoča, kaj bi rad povedal. Sam namreč ne more oziroma se ga tako precej lažje razume.
Zato pa ga človek toliko bolj spoštuje, ko pojasni svojo življenjsko zgodbo. Za njim so težki časi. Pred dvema mesecema je minilo že 22 let od hude prometne nesreče, po kateri se mu je življenje spremenilo. Kdo bi rekel, da se mu je postavilo na glavo. A to je oguljena fraza, Uroševa zgodba pa je unikatna. Zato si ne zasluži oguljenih fraz, ampak predvsem veliko pozornosti.
Komaj 17-letni fantič je bil v družbi prijateljev. Morali bi domov. Ko je hotel oditi peš, so ga prepričali, da ga bo z avtomobilom odpeljal znanec, ki pa je do takrat spil že precej alkohola. Uroš je pozabil na sestrina opozorila, da nikoli ne sme v avto s človekom, ki je pijan. Pa je tvegal, sedel v avto in bil zaradi tega hudo kaznovan.
Med Velenjem in krajem Pesje se je zgodila huda prometna nesreča, po nekaterih podatkih naj bi pijani šofer divjal s hitrostjo okoli 200 kilometrov na uro! Vsi v avtu so bili poškodovani, najbolj pa Uroš (predvsem po glavi in levi nogi). Namesto da bi živel tako, kot si je predstavljal in želel, je pristal na vozičku.
Kar 21 dni je bil v komi. Prebujanje je bilo zanj, se spominja še danes, velika groza. Bolečin v nogah ne bo nikoli pozabil. Kar osem mesecev je bil po bolnišnicah, da ne omenjamo večletne rehabilitacije, ki ga je čakala potem, ko je bil odpuščen iz bolnišnične oskrbe. Zaradi dolgih dni ležanja v postelji je dobil hude preležanine, zato so ga morali na ljubljanskem Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča zdraviti v posebni komori, kjer jim ga je nekako le uspelo spraviti k sebi.
Domače ognjišče in dom v Šaleški dolini je moral zamenjati za bivanje v zavodu Cirius Kamnik. Tam je končal srednjo šolo in se izučil za poslovnega tehnika. V vsem tem času pa je mladenič bil neizprosen boj in na koncu zmagal! Tako dobro je okreval, da je po štirih letih z jekleno voljo in trmo vstal z vozička in znova začel hoditi. Še prej se je moral znova naučiti jesti.
Z govorom je imel precej več težav, saj si je poškodoval možgane. Center za govor je trajno prizadet, zato ne more izgovarjati besed in tvoriti stavkov. Trudil se je, kolikor se je pač lahko, a na koncu kljub vsemu rezultat ni bil najboljši, pa se je znašel tako, da je začel s sabo prenašati računalnik.
Leta 2010 je postavil nov mejnik: opravil je vozniški izpit. Prej je moral premagati številne ovire in opraviti ničkoliko zdravniških pregledov. V tem času je bil tudi v Ameriki, kjer živi in dela njegova sestra. Uroš zdaj živi doma v okolici Velenja, kjer je do nedavnega, do 1. marca, skrbel za bolnega očeta Vojislava Voja, ki pa je zdaj zavoljo slabega stanja odšel v dom. Uroš je zelo navezan nanj in ga ceni zaradi vsega, kar je naredil zanj.
»Zjutraj vstanem ob sedmih, potem pa vse po vrsti uredim, kar je treba,« napiše na svoj prenosnik. Že pred nesrečo je bil zaprisežen športnik, temu je ostal zvest. Rad sede na kolo, letos poleti pa se želi udeležiti teka okoli Velenjskega jezera, poleg tega se spogleduje z nastopom na prazniku teka v Radencih.
»Uroš je že sam po sebi izjemna zgodba, krasen in nadvse srčen človek! Srečala sva se na URI Soča. K meni ga je napotil mag. Klemen Grabljevec, dr. med., pri katerem je bil na pregledu. Tam je izrazil željo, da bi se rad spet ukvarjal s športom,« nam pove športni pedagog Andraž Vide Čeligoj, ki na URI Soča strokovno skrbi za športno udejstvovanje rehabilitirancev. Urošu je glede na njegovo stanje priporočil ukvarjanje s tekom, smučanje ali kolesarjenje.
Ob njegovi neizmerni volji, želji in ne nazadnje tudi po telesnih predispozicijah bi bil lahko zelo konkurenčen med športniki invalidi. Tudi zato se je udeležil posveta, ki je potekal v Mariboru, kjer so predstavili program Postani športnik. Uroš je danes invalidsko upokojen, svojega poklica ni opravljal nikoli. Kot najstnik, pred nesrečo, pa se je navduševal nad stroji, zato se je vpisal v srednjo strojno šolo v Velenju.
S sestro in očetom na letališču na dan, ko je sestra odšla nazaj v Ameriko. FOTO: OSEBNI ARHIV
Zato pa ga človek toliko bolj spoštuje, ko pojasni svojo življenjsko zgodbo. Za njim so težki časi. Pred dvema mesecema je minilo že 22 let od hude prometne nesreče, po kateri se mu je življenje spremenilo. Kdo bi rekel, da se mu je postavilo na glavo. A to je oguljena fraza, Uroševa zgodba pa je unikatna. Zato si ne zasluži oguljenih fraz, ampak predvsem veliko pozornosti.
Usodna vožnja
Komaj 17-letni fantič je bil v družbi prijateljev. Morali bi domov. Ko je hotel oditi peš, so ga prepričali, da ga bo z avtomobilom odpeljal znanec, ki pa je do takrat spil že precej alkohola. Uroš je pozabil na sestrina opozorila, da nikoli ne sme v avto s človekom, ki je pijan. Pa je tvegal, sedel v avto in bil zaradi tega hudo kaznovan.
Na treningu da vedno vse od sebe. FOTO: OSEBNI ARHIV
Med Velenjem in krajem Pesje se je zgodila huda prometna nesreča, po nekaterih podatkih naj bi pijani šofer divjal s hitrostjo okoli 200 kilometrov na uro! Vsi v avtu so bili poškodovani, najbolj pa Uroš (predvsem po glavi in levi nogi). Namesto da bi živel tako, kot si je predstavljal in želel, je pristal na vozičku.
Človek z jekleno voljo
Kar 21 dni je bil v komi. Prebujanje je bilo zanj, se spominja še danes, velika groza. Bolečin v nogah ne bo nikoli pozabil. Kar osem mesecev je bil po bolnišnicah, da ne omenjamo večletne rehabilitacije, ki ga je čakala potem, ko je bil odpuščen iz bolnišnične oskrbe. Zaradi dolgih dni ležanja v postelji je dobil hude preležanine, zato so ga morali na ljubljanskem Univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča zdraviti v posebni komori, kjer jim ga je nekako le uspelo spraviti k sebi.
Domače ognjišče in dom v Šaleški dolini je moral zamenjati za bivanje v zavodu Cirius Kamnik. Tam je končal srednjo šolo in se izučil za poslovnega tehnika. V vsem tem času pa je mladenič bil neizprosen boj in na koncu zmagal! Tako dobro je okreval, da je po štirih letih z jekleno voljo in trmo vstal z vozička in znova začel hoditi. Še prej se je moral znova naučiti jesti.
21
dni je bil v komi po nesreči.
dni je bil v komi po nesreči.
Z govorom je imel precej več težav, saj si je poškodoval možgane. Center za govor je trajno prizadet, zato ne more izgovarjati besed in tvoriti stavkov. Trudil se je, kolikor se je pač lahko, a na koncu kljub vsemu rezultat ni bil najboljši, pa se je znašel tako, da je začel s sabo prenašati računalnik.
Z avtom naokoli
Leta 2010 je postavil nov mejnik: opravil je vozniški izpit. Prej je moral premagati številne ovire in opraviti ničkoliko zdravniških pregledov. V tem času je bil tudi v Ameriki, kjer živi in dela njegova sestra. Uroš zdaj živi doma v okolici Velenja, kjer je do nedavnega, do 1. marca, skrbel za bolnega očeta Vojislava Voja, ki pa je zdaj zavoljo slabega stanja odšel v dom. Uroš je zelo navezan nanj in ga ceni zaradi vsega, kar je naredil zanj.
Navijač Tine MazeV minulih letih je nekajkrat obiskal sestro Klavdijo v ZDA, ta dela onkraj luže kot višja medicinska sestra. Leta 2015 je odšel tudi na tekmo za svetovno prvenstvo v alpskem smučanju in strastno navijal za Tino Maze.
»Zjutraj vstanem ob sedmih, potem pa vse po vrsti uredim, kar je treba,« napiše na svoj prenosnik. Že pred nesrečo je bil zaprisežen športnik, temu je ostal zvest. Rad sede na kolo, letos poleti pa se želi udeležiti teka okoli Velenjskega jezera, poleg tega se spogleduje z nastopom na prazniku teka v Radencih.
»Uroš je že sam po sebi izjemna zgodba, krasen in nadvse srčen človek! Srečala sva se na URI Soča. K meni ga je napotil mag. Klemen Grabljevec, dr. med., pri katerem je bil na pregledu. Tam je izrazil željo, da bi se rad spet ukvarjal s športom,« nam pove športni pedagog Andraž Vide Čeligoj, ki na URI Soča strokovno skrbi za športno udejstvovanje rehabilitirancev. Urošu je glede na njegovo stanje priporočil ukvarjanje s tekom, smučanje ali kolesarjenje.
Tožil mamo in CSDPred leti je tožil mamo (Uroš nam potrdi, da je tožbo dobil) in velenjski center za socialno delo. Gre za odškodnino (183.000 evrov), ki jo je od zavarovalnice prejel zaradi hudih poškodb in trajnih posledic prometne nesreče. Mami (bila je njegova skrbnica) je očital, da je denar porabila (tudi) zase, odgovornost CSD pa naj bi bila v tem, da je skrbništvo dodelil materi.
Ob njegovi neizmerni volji, želji in ne nazadnje tudi po telesnih predispozicijah bi bil lahko zelo konkurenčen med športniki invalidi. Tudi zato se je udeležil posveta, ki je potekal v Mariboru, kjer so predstavili program Postani športnik. Uroš je danes invalidsko upokojen, svojega poklica ni opravljal nikoli. Kot najstnik, pred nesrečo, pa se je navduševal nad stroji, zato se je vpisal v srednjo strojno šolo v Velenju.
