FOTO: Tono težak panj postaja umetnina

Ko stisnemo dlan 67-letnega Mira Butaliča, se nam prešerno nasmeji. Duhovit je, so nam njegovi sovaščani iz Vodic povedali že pred tem. Da rad stresa šale, smo spoznali po tistem, ko nam je opisal doživetje klinične smrti pred petimi leti. Niti enkrat ni zajavkal ob težki življenjski preizkušnji, še tisto, ko je gledal luč na koncu tunela in ob tem zaslišal, kako so se izklopili aparati, ki so ga ohranjali pri življenju, je povedal tako, da nam je usta vleklo na smeh. Po poklicu je mesar, po duši pa lovec. Ne tak, ki bi pokal vsevprek! Butalič se za vsako uplenjeno divjad vedno zahvali: »Vsakič, kadar sem šel na lov in ustrelil recimo srnjaka, sem dejal, da mi ga je podarila boginja lova Diana. Glasno se ji zahvalim. Zato sva se z Bogdanom Jeričem odločila, da bo izrezbaril mojo zgodbo, skulpturo, ko boginja Diana podarja lovcu divjad.«

Začelo se je pred časom, ko je Butaliču kolega Jerič povedal o velikem lesenem panju, ki ga je videl na Dolenjskem. »Sprva smo mislili, da gre za hrast, zdaj se izkazuje, da je kostanjev. Prepeljali smo ga v Zbilje, kjer ga je prevzel Bogdan,« pove Miro, lastnik panja, ki postaja umetnina. Lovec po srcu in velemojster mesarske obrti Butalič se je odločil, da bo iz lesa nastalo umetniško delo. Vendar ne običajno. Namesto klasičnega umetniškega zbira orodja za rezljanje skulptura nastaja z motorno žago! »Ko se me parkrat iz Zbilj slišali do Vodic preklinjati, sem nekaj preveč odžagal,« pove umetnik z motorno žago Jerič. Skupaj z Mirom Rismondom, priznanim ustvarjalcem lednih skulptur, je lani na Kitajskem in leto poprej na Finskem osvojil tretje mesto na svetovnem prvenstvu v izdelovanju skulptur iz najbolj trdnega agregatnega stanja vode. »Lani je bilo še bolj zanimivo, ker smo na Kitajskem ledu dodajali še sneg,« se ozre Jerič, ki se je začel ukvarjati z zanimivim kiparstvom z motorno žago pred sedmimi leti: »Ne vem, zakaj sem se odločil za tako kiparsko orodje. Morda zato, ker sem motorist, rad imam ropotanje in vonj hlapov. Vedno sem nekaj izdeloval, bolj kot ne lesoreze in podobno. Les je meni najljubši material, ob tem pa ne delam kakšne bistvene razlike med vrstami lesa. Če je zunanja skulptura, sicer raje uporabim hrast, drugače res ne izbiram. Tole, kar je pred nami, sem res mislil, da je hrast, a se je izkazalo, da je divji kostanj. Deset let je ležal zasut in se je vse belina porazgubila. Po vrhu je razpokal v globino okoli pet centimetrov. Vendar to ni velika težava.« Za izdelavo skulpture boginje Diane in lovca z uplenjenim plenom Jerič potrebuje vsaj mesec dni: »Kostanjev panj je bolj trd kot hrast. Sploh zaradi tega, ker se je panj deset let sušil in je izjemno trd. Pozneje bo skulptura še premazana s posebnim oljem za zaščito, da bo zdržal. Najprej bom uporabil tungovo segreto olje za osnov, to je olje, ki ga Indijci uporabljajo za zaščito plovil, sledi pa premaz olje z voskom osmo.«

Skulptura je precej zahtevna, tudi za transport: »Obstaja bojazen, da bi kaj odletelo stran, če bi jo dvigali z dvigalom, tako da smo se odločili za transport oziroma nalaganje z viličarjem. Vendar bo treba še počakati nekaj časa, precej dela je še,« pove Jerič, ki se nikoli ni ukvarjal z gozdnimi opravili, pa kljub temu obvlada motorno žago, kot da bi rasel z njo. Pravzaprav jo uporabi elegantno in z namenom. Umetniškim.