LENARTOV SEJEM
FOTO: V pražnjih gvantih barantali s sejmarji
Lenartov sejem na Rečici v spomin na podelitev trških pravic pred 450 leti.
Odpri galerijo
Sejem pod Medvedjakom bil zelo je živ. FOTOGRAFIJE: Jože Miklavc
Prve oktobrske nedelje z lepim vremenom so se veselili tako prireditelji tradicionalnega etno-turistično obarvanega jesenskega sejma kot mnogi obiskovalci, ki ne zamudijo priložnosti, da se srečajo z znanci, prijatelji in sejmarijo na zares posebnem dogodku na Rečici ob Savinji.
Ob sodelovanju občine Rečica ga vsako leto že skoraj četrt stoletja pripravljajo člani turističnega društva in pritegnejo številne zanimive »lenartove like«, zgornjesavinjske avtomobilske in traktorske starodobnike, ponudnike različnega blaga, izdelke domače in umetnostne obrti, pristno gornjesavinjsko kulinariko, sadje in mošt s pečenim kostanjem, suho robo iz Ribnice ter poljedelska in gozdarska orodja domačih mojstrov. Živahno je bilo tudi v medgeneracijskem središču, kjer sta bili razstavi Lenartova prepletanja članov Likovnega društva Gal ter jesenskih aranžmajev, ki so jih izdelali obiskovalci Centra za družine Medgen hiša pod budnim očesom florista Simona Ogrizka.
Letos se je sejemsko dogajanje vrnilo na obnovljeno trško promenado pred Tavčarjevim dvorom, ko so že po prvi jutranji maši v farni cerkvi pražnje oblečeni tržani in obiskovalci lepega dela osrednje doline sodelovali pri dvigu trške zastave z rečiškim grbom ter poslušali zapovedi častnega trškega gospoda Vincenca Jeraja in stroge odredbe glavnega žandarja. Ko sta razglasila dan za sejmarjenje, sta povabila k primernemu vedenju in dobrim nakupom.
Na 24. Lenartov sejem je vabila tudi prva županja občine Rečica ob Savinji Ana Marija Rebernik: »Dobrodošli na Rečici in prodajajte, kupujte ter se veselite. To delajte za naše skupno dobro in užijte sadove najboljše ponudbe našega sejma, ki ga je ob podelitvi trških pravic davnega leta 1585 odobril sam presvetli nadškof ljubljanski Janez Tavčar.«
Med obiskovalce so se kaj hitro pomešali že znani Lenartovi liki, ki so med obema vojnama obiskovali podobne sejme v Zgornji Savinjski dolini. Tako so dogajanje tudi letos začinili pičkurin, ciganska Pavel in Urška, cukrova Liza in šuhpucer, brusač nožev in sekir, ubožni slepec ter visoko spoštovana mestna gospoda. Prtošlne so odprli tudi družinski gospodarji, ki so pripeljali na kolesljih cele družine s kopico otrok. Krošnjar je odložil svoja orodja in kar ob cesti kaj popravil in reklamiral svoje storitve.
Iz Podvolovljeka pod Veliko planino je kmetija Selišnik ponujala v pokušino in prodajo znameniti zgornjesavinjski želodec z žegnom iz Bruslja ter domači sir s svoje višinske birtije. Brinečev kmečki mlin, ki slovi po rženi in ajdovi moki, je širil prijetne vonjave kot iz krušne peči, ki so se mešale z dišečimi zeliščnimi zvarki in pečenim kostanjem, vmes pa je bilo slišati glihanje za robo.
Na klopci so raztegovali mehe mladi frajtonarji Peter in David ter Neža Ugovšek, da je v nastavljeni klobuk padal cvenk. Nad sejemskim dogajanjem sta bdela trška policista, da ja ne bi bilo običajnega nereda nebodijihtreba zmikavtov. Za tak primer je bila noč in dan odprta trška kajha, ciganski par Urša in Pavel pa sta lenarila na dvokolesni cizi ali fehtala obiskovalce sejma.
Vonj po pečenem kostanju, medici iz Časlove Bečelarne, zdravilnih čajih in zvarkih zeliščark Šipek iz Spodnjega trga ter drugih jesenskih dobrotah je pritegnil v poznojesenskem soncu razposajene kupce ter vaške firbce, da so se ustavili pri kar dveh pušlšankih prireditelja. Tam je visel ob šnopčku ali že malce zavretem moštu vsakdo, ki je kaj nase dal.
Okrogli in nažgani dedci že kmalu niso več prepoznali bogate gobje razstave s kar 150 vrstami frišno nabranih gob, ki so jih razkazovali še živi gobarji in zapovedani determinator gornjegrajskega društva Ajdovec.
Še dobro, da je pozno popoldne vremenska raztegnila sive firnike nad Vlker, da se je vsa sejemska druščina do hladnega mraka razlezla na vse strani za leto dni.
Okrog županje (na sredini) so se radi zbirali.
Ob sodelovanju občine Rečica ga vsako leto že skoraj četrt stoletja pripravljajo člani turističnega društva in pritegnejo številne zanimive »lenartove like«, zgornjesavinjske avtomobilske in traktorske starodobnike, ponudnike različnega blaga, izdelke domače in umetnostne obrti, pristno gornjesavinjsko kulinariko, sadje in mošt s pečenim kostanjem, suho robo iz Ribnice ter poljedelska in gozdarska orodja domačih mojstrov. Živahno je bilo tudi v medgeneracijskem središču, kjer sta bili razstavi Lenartova prepletanja članov Likovnega društva Gal ter jesenskih aranžmajev, ki so jih izdelali obiskovalci Centra za družine Medgen hiša pod budnim očesom florista Simona Ogrizka.
Sejemske zapovedi so bile namenjene veliki množici sejmarjev.
Letos se je sejemsko dogajanje vrnilo na obnovljeno trško promenado pred Tavčarjevim dvorom, ko so že po prvi jutranji maši v farni cerkvi pražnje oblečeni tržani in obiskovalci lepega dela osrednje doline sodelovali pri dvigu trške zastave z rečiškim grbom ter poslušali zapovedi častnega trškega gospoda Vincenca Jeraja in stroge odredbe glavnega žandarja. Ko sta razglasila dan za sejmarjenje, sta povabila k primernemu vedenju in dobrim nakupom.
Na 24. Lenartov sejem je vabila tudi prva županja občine Rečica ob Savinji Ana Marija Rebernik: »Dobrodošli na Rečici in prodajajte, kupujte ter se veselite. To delajte za naše skupno dobro in užijte sadove najboljše ponudbe našega sejma, ki ga je ob podelitvi trških pravic davnega leta 1585 odobril sam presvetli nadškof ljubljanski Janez Tavčar.«
Na Lenartovem sejmu so se postavljale najlepše trške mladenke.
Med obiskovalce so se kaj hitro pomešali že znani Lenartovi liki, ki so med obema vojnama obiskovali podobne sejme v Zgornji Savinjski dolini. Tako so dogajanje tudi letos začinili pičkurin, ciganska Pavel in Urška, cukrova Liza in šuhpucer, brusač nožev in sekir, ubožni slepec ter visoko spoštovana mestna gospoda. Prtošlne so odprli tudi družinski gospodarji, ki so pripeljali na kolesljih cele družine s kopico otrok. Krošnjar je odložil svoja orodja in kar ob cesti kaj popravil in reklamiral svoje storitve.
Iz Podvolovljeka pod Veliko planino je kmetija Selišnik ponujala v pokušino in prodajo znameniti zgornjesavinjski želodec z žegnom iz Bruslja ter domači sir s svoje višinske birtije. Brinečev kmečki mlin, ki slovi po rženi in ajdovi moki, je širil prijetne vonjave kot iz krušne peči, ki so se mešale z dišečimi zeliščnimi zvarki in pečenim kostanjem, vmes pa je bilo slišati glihanje za robo.
Ciganski par Pavel in Urša sta zakon vsakega Lenartovega sejmarjenja na Rečici.
Na klopci so raztegovali mehe mladi frajtonarji Peter in David ter Neža Ugovšek, da je v nastavljeni klobuk padal cvenk. Nad sejemskim dogajanjem sta bdela trška policista, da ja ne bi bilo običajnega nereda nebodijihtreba zmikavtov. Za tak primer je bila noč in dan odprta trška kajha, ciganski par Urša in Pavel pa sta lenarila na dvokolesni cizi ali fehtala obiskovalce sejma.
Vonj po pečenem kostanju, medici iz Časlove Bečelarne, zdravilnih čajih in zvarkih zeliščark Šipek iz Spodnjega trga ter drugih jesenskih dobrotah je pritegnil v poznojesenskem soncu razposajene kupce ter vaške firbce, da so se ustavili pri kar dveh pušlšankih prireditelja. Tam je visel ob šnopčku ali že malce zavretem moštu vsakdo, ki je kaj nase dal.
Po informacijah prireditelja je sejem obiskalo več kot tisoč ljudi od blizu in daleč, tudi iz bele Ljubljane.
Okrogli in nažgani dedci že kmalu niso več prepoznali bogate gobje razstave s kar 150 vrstami frišno nabranih gob, ki so jih razkazovali še živi gobarji in zapovedani determinator gornjegrajskega društva Ajdovec.
Še dobro, da je pozno popoldne vremenska raztegnila sive firnike nad Vlker, da se je vsa sejemska druščina do hladnega mraka razlezla na vse strani za leto dni.
