FOTO: V Ribnici od profita raste rita

Kupčija na stojnicah je zaživela že navsezgodaj in je trajala do noči. Direndaj se je začel s povorko na Škrabčevem trgu, ki je zadnja štiri leta nekoliko prilagojen izročilu, saj so imeli poleg domačega Pihalnega orkestra in pisanih narodnih noš pravico mimohoda le lončarji in suhorobarji oziroma Ribničani Urbani, torej mlajši rodovi slavnih prednikov krošnjarjev, pred njimi pa – z visoko dvignjeno in seveda leseno žlico velikanko – starosta sejma Metod Jaklič. Za njim pa so, kot velevajo nepisana pravila, korakali ugledni gostje, tudi predsednik vlade Marjan Šarec, ki je sejem tudi odprl. Organizatorji so mu podarili brezovo metlo, da bi ja na dvoru bolj pometal.

Sejem suhe robe in lončarstva ima v Ribniški dolini dolgo in bogato tradicijo, so spomnili govorci. Pridnost rok in bistrost uma domačega človeka je v letu 1492, ko je Kolumb odkril Ameriko, prepoznala tudi dunajska cesarica, ki je Ribničane odvezala plačila davkov na domače lesne izdelke. Zato so imeli z njenim dovoljenjem tedenske sejme kot posebno trško svoboščino. Še posebno živahni so bili ob žegnanjih.


V nedeljo se je od silne ponudbe šibilo približno 400 stojnic, od tega jih je 35 prikazovalo, kako se sicer vse bolj strojno izdeluje znamenita roba Ribniške doline. Hkrati je na 40 stojnicah potekal 20. rokodelski festival, s cvetoberom slovenske domače in umetnostne obrti.


»Starejši svoje delo spuščajo iz rok, zato je vse manj tistih, ki znajo ročno iz lesa kaj narediti, a smo Ribničani vselej pronicljivi, saj imamo nove blagovne znamke in izdelke, temu se reče, da se znamo prilagodi času in trgu,« o prihodnosti sejmov in domače suhe robe in lončarije ni dvomil niti 34-letni ribniški župan Samo Pogorelc.

Mojster obrti Rudi Indihar iz Žimaric se sejma udeležuje že 36 let. Obodi za sita še najdejo kupce, pravi, saj znajo ceniti kakovost domačega izdelka, tako kot avstrijska gosta, ki sta mu v zgodnjih jutranjih urah, seveda s popustom, skoraj prepolovila sejemsko zalogo.


Dvainosemdesetletni Florijan Kastelic iz Dolenjskih Toplic, ki je več kot pol stoletja zapisan ročni obrti, pa se sejma udeležuje že vse od začetka. »Takrat je vse šlo v prodajo, saj je bilo očitno več denarja, kot ga je danes,« se spominja čili pletar.
Pletenje košar je del suhorobarske tradicije, ki je še dobro ohranjena. S pletarsko šolo v Rokodelskemu centru se ta krog celo širi. Nikolaj Miklič iz Ljubljane bo kmalu med tečajniki razkazoval svoje znanje, na sejemskem placu pa je prav lepo vihtel orodje. »Prijatelj me je nagovoril, pridi med Ribničane in naučili te bodo. Nisem odlašal,» je živahno razlagal pletarski prvošolček, upokojenec Nikolaj.

Sicer pa je ves dan odmevala krajevna govorica ribniške trgovske iznajdljivosti. Zdumarju se je vrtel jezik, ko je po že znanem receptu »eno žlico kupiš, tri jih dobiš, znesek pa, ja, tri evre s popustom« barantal in nagovarjal, da roba diši po pristni domačnosti, nič da ni kitajskega. In so mu verjeli. Gornikov France iz Hrovače ni mogel iz svojega humornega plašča, ko se je s krošnjo Urbana smukal okoli stojnic in množice spravljal v smeh do solz. »Zapomnite si, od profita raste rita, tako pri meni kot tudi pri onih, ki prodajajo!«