FOTO: Veselo druženje z nadškofom Uranom

LJUBLJANA – Majskih romanj z upokojenim nadškofom Alojzom Uranom v bližnje zamejske kraje se je že oprijelo poimenovanje Veselo druženje. Kaj ne bi bilo, celo letos, ko je malone vsak majski dan deževalo, nas je na romarski dan v organizaciji potovalne agencije Quo Vadis iz Ljubljane z nadškofovim duhovnim in s turističnim vodstvom Andreje Martinčič na Tržaškem in Goriškem ves dan grelo skoraj že poletno vroče sonce. Brez kaplje dežja nas je zvečer ob vrnitvi sprejela celo Ljubljana.

Pri hčeri treh rek

Iz Fernetičev mimo Nabrežine, Sesljana in Devina smo na prvi postanek zavili v nekoč množično obiskani pa še zdaj znameniti romarski kraj Štivan ob izviru reke Timave. Njeni izviri delujejo čarobno in skrivnostno obenem, obvodni log je že v antiki veljal a sveti kraj. Naselje sega v davnino, zanesljivo pa vsaj v rimske čase. O svetišču priča med drugim Mitrova jama, od 6. stoletja pa se je Štivan, ki je poimenovan po cerkvi sv. Ivana Krstnika, v novejšem času prekrščenega v Janeza Krstnika, razvijal ob benediktinskem samostanu. O njem ni več kamna na kamnu. Dolgo je veljalo, da Timavo napaja podzemni tok brkinske reke Reke, novejše raziskave pa razkrivajo, da je njene le tretjina timavske vode. Drugi dve tretjini ji prav tako po podzemnih tokovih prispevata Vipava in Soča. Tako da je Timava hči treh rek. Po dveh kilometrih od izvira se že izlije v Pancanskem zalivu, ki je del Tržaškega. Timava velja za najkrajšo italijansko reko. Na poljih ob njej, ki so jih pozidali za tovarno papirja, je nekoč rasel riž.
Le streljaj za državno mejo pa nam je tudi povsem neznano, da je bil Štivan dolga stoletja, do Trubarjevega časa, glavno pristanišče na vzhodni strani severnega Jadrana. Jezni Benečani so se nad Štivanci večkrat znesli tako, da so jim z verigami zapirali vstop v ustje s pristaniščem. Kot opozarja legendarni starosta slovenskega pomorstva Bruno Volpi Lisjak, je bil Štivan prvo slovensko morsko pristanišče.

Ob mogočnem izviru, ki pridre izpod skalovja za cerkvijo, pa je nadškof Uran pripomnil, da ga spominja na izvir reke Jordan. Z jordansko vodo je prvi začel krščevati Janez Krstnik, medtem ko v štivanski cerkvi premorejo lep krstilni kamen. Cerkev stoji na kraju zgodnje krščanske bazilike z mozaiki. Njena posebnost sta živa vodna studenca. Varuhinja cerkve, Slovenka, nam je povedala, da prvi izvir priteče iz Reke, drugi, oddaljen kakih pet korakov, pa iz Vipave.
Starodavnemu izročilu, da se ob izvirih in v cerkvi opravljajo čaščenja, se tudi mi nismo izneverili. Romarsko mašo je daroval nadškof Uran.

Oj, Doberdob, morije kraj

Kje bi bil po maši primernejši naslednji postanek kot v Škocjanu ob Soči, kjer so med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov usmrtili in pokopali svetega Kancijana in tovariše. Njihova trupla so skrivaj shranili v kamniti sarkofag, nad katerim so pozneje zgradili cerkev svetega Kancijana. Med arheološkimi prekopavanji v minulem stoletju so res našli posmrtne ostanke dvojčkov Kancijana in Kancijanile, njunega brata Kancija in njihovega učitelja Prota. Mučenci so imeli številne častilce tudi med Slovenci, po njih se imenujejo naši Škocjani, pišejo pa vsi Kocjani in Kocjančiči.

Na Debeli griži, poimenovanim tudi Vrh sv. Mihaela, ki je najvišji hrib goriškega Krasa, nas je krajevni vodnik Gabrijel Sfiligoj povedel med muzejske pomnike prve svetovne vojne. Tedaj je postalo pobočje hriba prizorišče nepojmljive morije, v katero so poveljniki z dveh strani iz varnega zaledja pošiljali mlade fante v gotovo smrt. Samo v betonski kostnici nad Sredipoljem čaka vstajenja sto tisoč padlih italijanskih vojakov. Koliko tisočev jih je še na bližnjem avstro-ogrskem pokopališču in po vseh drugih ob nekdanji fronti!
Naši pevci so ob turobnih spominih spontano zapeli Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob. Petje litanij v kapeli nad kostnico je bilo nekako samoumevno sklepno romarsko dejanje.
Doberdob v Sloveniji poznamo predvsem po vojnem romanu enakega imena pisatelja Prežihovega Voranca. Po njem so Doberdobci poimenovali svojo osnovno šolo, pred njo pa mu postavili doprsni kip. Pisatelj je doživljal vojni pekel na Doberdobski planoti, ko mu je bilo 22 let. Manj znano je, da je roman izšel šele deset let po prvi napovedi njegove objave – ker so rokopis pisatelju v nenavadnih okoliščinah kar trikrat ukradli.

Na vsaki poti je treba privezati dušo, zato smo v Doberdobu zavili še v Bratuževo ulico h kmečkemu turizmu Pri Cirili. Že 26 let ga, kot je ob jubileju zapisal goriški Novi Glas, z veliko vnemo in požrtvovalnostjo vodita domačina Franc Ferfolja in Marija Cirila Lestan, tako da je »postal priznana gastronomska točka na goriškem Krasu pa tudi kraj prijetnega druženja«. Z nadvse okusnim in izdatnim obedom sta navdušila tudi nas, ob koncu dneva že pošteno lačne in žejne romarje. Tako da je naše sicer kratko, a poučno in prijetno popotovanje od Štivana do Debele griže in Doberdoba sklenila pesem. Saj kadar ima družba v svoji sredi nadškofa Urana s prodornim glasom, drugače biti ne more.