VELIKA BITKA
FOTO: Vitezi z meči ubranili grad in vino
Na srednjeveškem dnevu so za ribniškim grajskim obzidjem najbolj uživali otroci.
Odpri galerijo
Ribniški grad, sezidan ob koncu enajstega ali v začetku dvanajstega stoletja, so kot nekoč zasedli vrli vitezi, dvorske dame, trubadurji, norčki, tlačani in preostala raja. Z lahko konjenico so se v dolino zlili ne le s Kranjske, ampak tudi iz pokrajin nekdanje monarhije; Avstrije, Madžarske in Hrvaške ter Italije. Najbolj oddaljeni so se noč prej utaborili na pobočjih grajske zelenice, vsi skupaj pa so se malo po poldnevu v slavnostnemu krogu sprehodili z gradu čez nabrežje Bistrice do odra in se priklonili graščaku Ortenburškemu.
Ta jih je nagovoril. »Ta grad je moj od prej in je tudi zdaj. In bo še naprej. Stokrat boglonaj, da ste prišli,« so zvenele grofove besede. V kostumu grajskega gospoda se je zelo dobro počutil ribniški župan Jože Levstek, ki je sicer vajen menjave oblek, saj je tudi gasilec. »Obujanje običajev lokalna skupnost podpira, saj gre za narodov blagor,« je dejal Levstek.
In tako se je začel že peti srednjeveški dan, ki ga je z občino Ribnica in knjižnico Miklova hiša pripravilo tamkajšnje Kulturno-umetniško društvo Viteški red Viridi Hedera. Dvanajst izvirnih skupin z 200 nastopajočimi v pisani ikonografiji iz sedmih slovenskih krajev ter gostje iz treh držav so uprizorili vsakdanji utrip srednjeveških časov. Grajsko obzidje so zapolnili tudi tržničarji s svojimi izdelki, rokodelci, trgovci. Ko je sonce skozi veje stoletnih dreves izgubljalo moč, je oder zaživel z igrami, plesi, glasbo, borilnimi in tekmovalnimi veščinami, okoli pa je dišalo po srednjevaški kulinariki. »Tudi s plesi in kostumi povsod predstavljamo žužemberško vejo slavnih Turjaških, med katerimi sta bila najbolj znana Andrej, ki se je izkazal v bitki s Turki pri Sisku, ter Janez Vajkard Auersperg, v času cesarja Leopolda je bil minister na njegovemu dvoru,« ni skrival zadovoljstva nad poslanstvom krajevnih prednikov Vlado Kostevc, predsednik Turističnega društva Suha krajina, ki je julija pripravilo že dvajseti Trški dan.
Pogum so še posebno kazali otroci. Zlahka so se lotevali meča in se tudi skupinsko podali v boj z izkušenimi vitezi. »Te bom, te bom,« je zaneseno okoli plečatega moža skakal Rok. »Na sploh je bil dan namenjen najmlajšim, ki so na prizorišče pripeljali svoje starše. Še posebno veliko se jih je zbralo proti večeru, ko se je začela bitka za grad,« je bila zadovoljna Lidija Tomše, predsednica društva, tokrat v kostumu graščakinje. »Za zidovi skrivajo sode z vinom. Nocoj bodo zaloge naš plen,« so načrt kovali napadalci. »Ne bo jim uspelo, saj smo obrambne črte močno strnili,« se je slišalo iz nasprotnega tabora. In se je začelo. Meči so se iskrili, kopja so zadevala utrdbo, ob vsakemu udarcu z buzdovanom pa je kateri od mož obležal na tleh. Vrste žejnih napadalcev so se razredčile, sodi pa so ostali nedotaknjeni.
Vtisov poln je bil tudi Vlado Poredoš iz skupine Orleki, ki je s svojimi tremi sinovi v zasedbi Gallenberg vaganti izvajal srednjeveško glasbo na replikah srednjeveških inštrumentov. »Ja, trinajst let je, odkar brenkamo na te inštrumente in se imamo luštno. Še bolj pa v tej druščini, ki je priromala v vašo deželo suhe robe. Če me bodo povabili, zagotovo pridem tudi drugo leto,« je obljubil.
Prikupna, z meter in trideset centimetrov dolgimi lasmi ter še posebno vešča pri vihtenju meča je bila iskriva Mariborčanka Maša Virant, predsednica Društva srednjeveških rokodelcev in obrtnikov. »Težko me je spregledati, vsi me poznajo po laseh, ki so mi v enajstih letih zrasli skoraj do peta. Sprašujejo me, kako skrbim zanje in ali me v čem ovirajo. Nič več in nič manj kot druge dame. Res je, da so, ko se usedem na kolo, speti. Težav nimam, včasih pa se vanje zaplete moj pobec.«
Še en Štajerec, arheolog s Ptuja, Ivan Tušek iz Društva vitezov okroglega soda je ponosen na obleke, v katere sta bila oblečena še dva križarja, Miran Borko in Miran Harb. Trije vitezi so občudovali Ribnico. »Prevzela me je okolica reke Bistrice, ob gradu. Mostovi spominjajo na one iz francoske nadaljevanke o križarjih. Enkratno,« jih je primerjal vitez Tušek.
Zavesa srednjeveškega dneva se je spustila ob nastopu skupine viteza Gašperja Lambergerja z Bleda z ognjenim spektaklom.
Ta jih je nagovoril. »Ta grad je moj od prej in je tudi zdaj. In bo še naprej. Stokrat boglonaj, da ste prišli,« so zvenele grofove besede. V kostumu grajskega gospoda se je zelo dobro počutil ribniški župan Jože Levstek, ki je sicer vajen menjave oblek, saj je tudi gasilec. »Obujanje običajev lokalna skupnost podpira, saj gre za narodov blagor,« je dejal Levstek.
In tako se je začel že peti srednjeveški dan, ki ga je z občino Ribnica in knjižnico Miklova hiša pripravilo tamkajšnje Kulturno-umetniško društvo Viteški red Viridi Hedera. Dvanajst izvirnih skupin z 200 nastopajočimi v pisani ikonografiji iz sedmih slovenskih krajev ter gostje iz treh držav so uprizorili vsakdanji utrip srednjeveških časov. Grajsko obzidje so zapolnili tudi tržničarji s svojimi izdelki, rokodelci, trgovci. Ko je sonce skozi veje stoletnih dreves izgubljalo moč, je oder zaživel z igrami, plesi, glasbo, borilnimi in tekmovalnimi veščinami, okoli pa je dišalo po srednjevaški kulinariki. »Tudi s plesi in kostumi povsod predstavljamo žužemberško vejo slavnih Turjaških, med katerimi sta bila najbolj znana Andrej, ki se je izkazal v bitki s Turki pri Sisku, ter Janez Vajkard Auersperg, v času cesarja Leopolda je bil minister na njegovemu dvoru,« ni skrival zadovoljstva nad poslanstvom krajevnih prednikov Vlado Kostevc, predsednik Turističnega društva Suha krajina, ki je julija pripravilo že dvajseti Trški dan.
Pogum so še posebno kazali otroci. Zlahka so se lotevali meča in se tudi skupinsko podali v boj z izkušenimi vitezi. »Te bom, te bom,« je zaneseno okoli plečatega moža skakal Rok. »Na sploh je bil dan namenjen najmlajšim, ki so na prizorišče pripeljali svoje starše. Še posebno veliko se jih je zbralo proti večeru, ko se je začela bitka za grad,« je bila zadovoljna Lidija Tomše, predsednica društva, tokrat v kostumu graščakinje. »Za zidovi skrivajo sode z vinom. Nocoj bodo zaloge naš plen,« so načrt kovali napadalci. »Ne bo jim uspelo, saj smo obrambne črte močno strnili,« se je slišalo iz nasprotnega tabora. In se je začelo. Meči so se iskrili, kopja so zadevala utrdbo, ob vsakemu udarcu z buzdovanom pa je kateri od mož obležal na tleh. Vrste žejnih napadalcev so se razredčile, sodi pa so ostali nedotaknjeni.
Vtisov poln je bil tudi Vlado Poredoš iz skupine Orleki, ki je s svojimi tremi sinovi v zasedbi Gallenberg vaganti izvajal srednjeveško glasbo na replikah srednjeveških inštrumentov. »Ja, trinajst let je, odkar brenkamo na te inštrumente in se imamo luštno. Še bolj pa v tej druščini, ki je priromala v vašo deželo suhe robe. Če me bodo povabili, zagotovo pridem tudi drugo leto,« je obljubil.
Prikupna, z meter in trideset centimetrov dolgimi lasmi ter še posebno vešča pri vihtenju meča je bila iskriva Mariborčanka Maša Virant, predsednica Društva srednjeveških rokodelcev in obrtnikov. »Težko me je spregledati, vsi me poznajo po laseh, ki so mi v enajstih letih zrasli skoraj do peta. Sprašujejo me, kako skrbim zanje in ali me v čem ovirajo. Nič več in nič manj kot druge dame. Res je, da so, ko se usedem na kolo, speti. Težav nimam, včasih pa se vanje zaplete moj pobec.«
Še en Štajerec, arheolog s Ptuja, Ivan Tušek iz Društva vitezov okroglega soda je ponosen na obleke, v katere sta bila oblečena še dva križarja, Miran Borko in Miran Harb. Trije vitezi so občudovali Ribnico. »Prevzela me je okolica reke Bistrice, ob gradu. Mostovi spominjajo na one iz francoske nadaljevanke o križarjih. Enkratno,« jih je primerjal vitez Tušek.
Zavesa srednjeveškega dneva se je spustila ob nastopu skupine viteza Gašperja Lambergerja z Bleda z ognjenim spektaklom.