FOTO: Vsako leto jo gre gledat pet tisoč ljudi

LJUBLJANA –Pošta Slovenije je ob spomladanski izdaji novih znamk pripravila tudi znamko ob 100-letnici hidroelektrarne Fala na Dravi. Na območju najstarejše hidroelektrarne, ki prenovljena deluje še danes, je za obiskovalce urejen izjemen prostor prvotne strojnice z ohranjeno horizontalno Francisovo turbino. Obnovljena turbina z delno odprtim turbinskim pokrovom omogoča vpogled v način delovanja elektrarne in spreminjanja energije vode v mehansko energijo.

»Stari del HE Fala je bil za pomembno tehniško dediščino razglašen leta 1986,« pravijo v Dravskih elektrarnah Maribor (DEM). »Ko so se prvotni agregati 10 let pozneje dokončno ustavili, smo v sodelovanju z mariborsko območno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije poskrbeli za obnovo strojnice z vsemi ohranjenimi generatorji in vso pomožno opremo. Informativna in izobraževalna postavitev je obiskovalcem vrata odprla leta 1998. Odtlej si jo vsako leto ogleda okoli 5000 obiskovalcev, ki lahko ob strokovnem vodenju in filmski predstavitvi primerjajo nekdanje in sedanje delovanje elektrarne.«

Vse do leta 1918, ko je začela obratovati elektrarna Fala, je bil rečni tok po vsej dolžini neoviran. Z območij, ki so bogata z lesom, je tekla po njej splavarska transportna pot skozi Podravje v Podonavje in naprej proti Črnemu morju. Drava je bila pred izgradnjo železnice edina, pozneje pa še vedno najcenejša transportna pot za les in drugo blago.

O energetski izrabi Drave so začeli razmišljati že ob koncu 19. stoletja. »Za izbiro lokacije za elektrarno je bilo več možnosti,« so povedali v DEM. »Za Falo so se odločili zaradi geoloških razmer, dolina pa je tu tudi zelo ozka in zajezitev ni povzročila večjih zaplavitev obdelovalnih površin in drugih objektov. Koncesijo za elektrarno si je pridobila firma Steg iz Gradca.«
Leta 1913 se je začela gradnja prve hidroelektrarne na Dravi, ki je bila hkrati največja hidroelektrarna v vzhodnih Alpah. Zasnovana je bila z zamislijo, da bo napajala omrežje industrijskega bazena srednje Štajerske z Gradcem. Razpad Avstro-Ogrske in nove državne meje so prekrižali prvotne račune. Ob koncu prve svetovne vojne je bila elektrarna za silo dograjena, vendar še pomanjkljivo opremljena in brez zadostnih daljnovodnih povezav do potrošniških središč, ki pa so v tem času še zelo malo uporabljala električno energijo.


Gradnja takšnega objekta je bila izjemen tehniški podvig, poudarjajo v DEM: »Projektiranje in vodenje gradnje so prevzele švicarske firme, ki so imele z gradnjo hidroelektrarn največ izkušenj, in tudi vgrajena oprema je bila večinoma izdelana v Švici.«
Po prvotnih načrtih naj bi elektrarna začela obratovati že konec leta 1916. Začetek prve svetovne vojne je prvotne načrte temeljito spremenil. Zaradi vojne je primanjkovalo delavcev in materiala, tako da se je sredi leta 1916 gradnja skoraj ustavila. Srečna okoliščina za graditelje je bila, da je v tem času vojno ministrstvo na Dunaju izdalo nalog, da se med drugim tudi na območju jugovzhodnih Alp ustanovijo nove industrije za vojaške namene.

»V bližnjih Rušah so začeli graditi tovarno za proizvodnjo karbida in dušika, za kar bi bilo potrebno precej električne energije,« pravijo v DEM. »Tako je tudi gradnja elektrarne Fala dobila prioriteto pri nabavi materiala, dodeljeni so ji bili vojni ujetniki in gradnja se je pospešila. V maju 1918 je začelo obratovati prvih pet agregatov od predvidenih sedem, pa še ti so bili slabo izkoriščeni, saj je bila skoraj edini porabnik elektrike tovarna v Rušah, ki pa je v tistem času potrebovala le približno 5 MW moči. V letu 1926 je poraba električne energije že tako narasla, da so dogradili šesti, leta 1932 pa sedmi agregat.«
V tem obdobju je imela elektrarna velik narodnogospodarski pomen. Pospešila je industrializacijo Maribora z okolico. Oskrba z elektriko je segla vse do Prekmurja in Hrvaškega Zagorja. Leta 1936 je proizvodnja električne energije v HE Fala predstavljala petino celotne proizvodnje elektrike v takratni Jugoslaviji.
Med drugo svetovno vojno je redno obratovala in bila skupaj z zgrajenim omrežjem ter z velenjsko in trboveljsko termoelektrarno vključena v posebno podjetje Evsüd, ki so ga okupacijske oblasti ustanovile s sedežem v Mariboru. Po osvoboditvi je bila elektrarna nacionalizirana in vključena v nastajajoči elektroenergetski sistem Slovenije, ki se je oblikoval z izgradnjo omrežja napetosti 110 kV.

Ko je bila zgrajena celotna veriga elektrarn na odseku od Dravograda do Maribora, se je pokazala potreba po povečani zmogljivosti turbin HE Fala. Zaradi zagotavljanja večjega turbinskega pretoka so med letoma 1974 in 1977 vgradili še en agregat. Življenjska doba starih turbin in generatorjev se je počasi iztekala in začeli so razmišljati, kako elektrarno celovito obnoviti in posodobiti. Leta 1987 se je začela njena obnova. Vsa dela so bila končana do sredine leta 1991, ko sta nova agregata začela obratovati.

S koncem obnovitvenih del se je iztekel tudi čas obratovanja starih agregatov, ki so se ustavili za vedno, še danes pa predstavljajo veliko vrednost kot del bogate tehniške dediščine prve slovenske hidroelektrarne na Dravi. Primož Hieng