FOTO: Z amerikanko in sekiro so si rezali kruh

SOČA – Turisti sredi naselja Soča v Zgornji Soški dolini, ob cesti Bovec–Kranjska Gora od letošnje sezone občudujejo leseno skulpturo, ki so jo domačini ob informacijski tabli postavili v spomin na gozdarje iz vasi Lepene, Soče in Trente. V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja je skoraj vsak za delo sposoben mož z ondotnih domačij denar služil z delom v gozdu.
Kip, ki je skupaj s podstavkom visok 2,30 metra in stoji na prostoru med trgovino Zadruge Soča-Trenta in župnijsko cerkvijo sv. Jožefa iz leta 1718, je z motorno žago izdelal domačin, 66-letni Miloš Domevšček. Kot samouk, ki je umetniško žilico, kot pravi, podedoval po očetu, gozdarju in kmetu Stanku, je doslej ustvarjal predvsem slikarska dela, ko pa je spomladi na medmrežju videl, kako nekateri rezbarijo tudi z motorno žago, se je na mah odločil, da se v tej tehniki preizkusi tudi sam.


»Najprej sem oblikoval po štiri konjske in štiri ovčje glave. Med delom se je na žagi Pri Otokarju v Trenti porodila ideja, da bi se lotil izdelave gozdarja, saj je bil to v preteklosti najbolj pogost poklic v tej ozki dolini s sila skromnimi možnostmi zaslužka. Takoj sem začel obdelovati borov hlod – zdi se mi, da ta les najmanj razpoka – in kmalu se je izluščila podoba gozdarja v naravni velikosti s sekiro v levici in motorno žago na desni rami. Ko se v spominu vrnem v čas, ko sem se s soškimi gozdarji srečeval v vasi, se mi zdi, da je kip najbolj podoben Jožefu Domevščku, po domače Tonecu. Pri delu sem uporabljal motorne žage treh velikosti. Ko sem z njimi končal, sem ga še temeljito obrusil in zaščitil, za vse skupaj sem porabil dvajset dni. Nato smo ga s pomočjo lastnika žage Romana Kravanje in ob sodelovanju direktorja zadruge Bruna Komaca postavili na zdajšnje mesto,« pripoveduje avtor lesene skulpture, ob kateri so se med najinim pogovorom nenehno ustavljali turisti, jo opazovali z vseh strani, se je nekateri tudi dotaknili, si z zanimanjem ogledovali arhivske slike in prebirali dvojezično besedilo na informacijski tabli.


K njej sva šla tudi midva, pri čemer je Miloš Domevšček ob skupinski fotografiji enajstčlanske žičničarske skupine gozdarjev iz leta 1956 opozoril, da je živ le še 81-letni Bruno Komac, po domače Pezdelč. Zato sva se napotila v zaselek Vrsnik, kjer je pred svojo skrbno urejeno domačijo odstrl spomine na težaško delo tedanjih gozdarjev: »Delo je bilo sila naporno, a smo vsaj nekaj zaslužili in tako malce lažje preživeli na hribovskih kmetijah v teh odročnih krajih. Za podiranje in čiščenje lesa smo takrat uporabljali le ročne žage, tako imenovane amerikanke, in sekire. Prve težke motorne žage so se pojavile pozneje. Posekan les smo v dolino spravljali po drastah (drčah), z višjih predelov po žičnicah. Postavljali smo jih sami. Žico smo prenašali na ramenih do zgornjih postaj po petsto in več višinskih metrov visoko. Ko je bila žičnica postavljena in žica napeta, smo z drugo žico, na kateri so bile pripete špole, nalagali hlode in jih spravljali v dolino. Skratka, tedanje preprosto orodje je skoraj povsem neprimerljivo z današnjo gozdarsko opremo, ki znatno olajša delo in poveča njegovo učinkovitost.«


V drugi polovici prejšnjega stoletja je bilo v vaseh Lepena, Soča in Trenta v gozdarstvu zaposlenih 78 prebivalcev, kar pomeni, da se je večina družin dobrega pol stoletja preživljala z delom v gozdu. Lepenčarji, Sočani in Trentarji so bili v glavnem sekači in žičničarji. Od Zapodna v Trenti do Kala - Koritnice so v teh letih postavili več kot 25 odsekov žičnic. Zdaj je ob glavni cesti v Kalu - Koritnici kot tehniški spomenik ohranjena in urejena le spodnja postaja 2156 metrov dolge golobarske žičnice, po kateri so v dolino spravili prek sto tisoč kubičnih metrov lesa.