FOTO: Zakladi ruskih muzejev pri nas

V Mestnem muzeju Ljubljana so nedavno odprli razstavo Ikone, zakladi ruskih muzejev. Pripravili so jo v sodelovanju s tremi ruskimi muzeji; ikone prihajajo iz zbirk moskovske Državne Tretjakovske galerije, Muzeja umetnosti v Jaroslavlju ter Državnega zgodovinskega in umetnostnega muzeja Sergijev Posad. Izbor 85 ikon iz obdobja od poznega srednjega veka do 20. stoletja predstavlja zaokroženo zgodbo motiva in podobe Matere božje, kolektivnega simbola pravoslavnega vzhoda. Ob razstavi bo sredi junija izšel katalog, na ogled pa bo tudi razstava umetniške skupine IRWIN: Was ist Kunst Hugo Ball. Muzej bo julija in avgusta odprt tudi ob ponedeljkih. Poleg programa različnih vodstev in šole slikanja v muzeju napovedujejo še tri Ikonične petke, ko bo muzej ob glasbi in odprtem kavarniškem vrtu odprt vse do 22. ure.

Vez z vzhodom

Avtorja koncepta razstave sta Blaž Peršin in dr. Blaž Vurnik iz Muzeja in galerij mesta Ljubljane. »Ikone so razstava, ki s svojo vrednostjo presega kateri koli razstavni projekt, ki smo ga lahko videli v Sloveniji,« je povedal Peršin. »Z dobrim sodelovanjem našega muzeja in ruskih ter premišljenim oblikovanjem razstave, ki ga podpisuje Miran Mohar, se v Mestnem muzeju poklanjamo umetnosti ruskega ikonskega slikarstva.«

Blaž Vurnik, ki je hkrati urednik kataloga, je povedal, da so ruske ikone najbolj neposredna vez s pravoslavnim vzhodom: »Hkrati nam približajo skupnosti in posameznike minulih stoletij, ki so jim ikone predstavljale razumevanje tuzemskega sveta in onstranstva. Ikone so obvladovale njihov odnos do sveta, do lastne sodobnosti in preteklosti ter hkrati predstavljale enega od pomembnih identifikatorjev lastne identitete.«

Širitev obzorij

Za razstavo so izbrane ikone iz zbirk treh največjih ruskih muzejev, je dejala kustosinja razstave Anna Pakhamova iz Državne Tretjakovske galerije: »Kustosi smo se odločili razstaviti ikone, ki v pravoslavju častijo Mater božjo. Razstava kronološko pokriva obdobje od konca 13. do začetka 20. stoletja. Tako so predstavljene ikone, ki so stale v rdečem kotu vsake ruske hiše, velike cerkvene in manjše podobe, okrašene z dragocenimi okladi, okrasnimi okovi.«

Razstava ikon v Mestnem muzeju Ljubljana ni le privlačna predstavitev temeljev ruske nacionalne kulture in duhovnosti, ampak priložnost, da se ob dediščini ruskega ikonskega slikarstva ozremo proti vzhodu in spodbudimo zanimanje za ta del Evrope, ki nam prav na temelju bogate ruske tradicije in kulture lahko ponudi poglabljanje védenja, nam razširi miselno obzorje, omogoči nove interpretacije in preveritev v mnogočem utrjenega védenja.

Vloga ikon

Na globalnem prepletu zahoda, vzhoda in juga se skozi likovno umetnost slikanja ikon odpira po krivici zanemarjeni pol, ki v času poudarjenega klica k duhovnosti ponuja soočenje z bogato rusko kulturno dediščino. Možnost interpretacij se s pogledom proti vzhodu profilira na način, ki omogoča drugačen pogled na preteklost, s pomembnimi opomniki za našo skupno pot v prihodnost.

Ikone so, preprosto povedano, verski motivi, naslikani na lesene plošče. So specifična kulturna dediščina vzhodno- in jugovzhodnoevropskega kulturnega in religijskega prostora. V bizantinskem cesarstvu se je razvoj ikonskega slikarstva začel s koncem ikonoklazma v 8. stoletju, ko so cerkveni voditelji ustvarili unificirano podobo Marije, Jezusa in svetnikov. Ikone imajo v verskem življenju dvojno vlogo. Najpomembnejša je povezava med vernikom in bogom ali svetniki, saj naj bi ikone kot okna v onstranstvo omogočale prenos božje milosti k vernikom ter intimno duhovno vez z upodobljenim svetnikom. Ker so imele nekoč tudi vlogo širjenja poznavanja Svetega pisma ter zgodb svetnikov, so se ob podobah svetnikov pojavile narativne podobe, ki so vernikom pojasnjevale zgodbe, pomembne za razumevanje vere, vloge svetnikov, čudežev in podobno.

Ruski slog

Postopek slikanja ikon je natančno določen in od ustvarjalca zahteva podreditev, med drugim vključuje molitev in post, povsem določeni pa so tudi materiali, les in podlage, na katere se ikone slikajo. Barve in njihova sestava imajo vsaka svojo vlogo pri upodabljanju posameznih svetnikov, Marije ali Jezusa. V cerkvah so ikone večinoma postavljene v ikonostas, tj. stena z ikonami, ki ločuje oltar od prostora za vernike, v domu pa je njihov prostor v t. i. rdečem kotu. Tehniko slikanja ikon si bodo obiskovalci Mestnega muzeja lahko na razstavi ogledali na videoposnetku.

Rusija je sprejela krščanstvo leta 988, v času kijevskega kneza Vladimirja. Pravoslavna tradicija, ki so jo prejeli prek Bizanca, je na ruskih tleh pustila globoke korenine. Na začetku 20. stoletja se je Rusija imenovala dežela cerkva in ikon. Ikona je človeka spremljala od rojstva do smrti.

Po zgledu največjih dosežkov bizantinske kulture se je tako v Rusiji izoblikoval poseben slog ikonskega slikarstva, ki je postalo eno temeljnih v razvoju svetovne umetnosti. Rusko ikonsko slikarstvo je zelo raznoliko: različne smeri in šole se slogovno razlikujejo, posamezne ikone iz različnih obdobij odslikavajo kronološke posebnosti, da o avtorskih lastnostih posameznih slikarskih mojstrov niti ne govorimo. Ne glede na izjemno raznolikost vse ikone povezuje izhodiščna naravnanost: kako pomagati človeku v njegovih prizadevanjih, da bi se pridružil nebeškemu kraljestvu in bil deležen idealne, božanske Lepote in Modrosti.

Tradicija čaščenja ikon

Med razstavljenimi ikonami izstopajo zlasti tiste s podobo Matere božje z detetom, ki pomeni pomemben vidik čaščenja device Marije v pravoslavju. Kot govori izročilo, naj bi prve ikone Matere božje z detetom naslikal že evangelist Luka. Častili so jih kot čudežna dela, po njih so izdelovali številne reprodukcije, mnoge so postale znane kot čudodelne. Raziskovalci navajajo kar 400 svetih podob v čast Materi božji in več kot sto se jih naslanja na tip ikone s konca 19. stoletja, ki prihaja prav iz zbirke Državne Tretjakovske galerije. Na razstavi si lahko ogledamo štiri ikone najznamenitejše ruske svetinje, Vladimirske Matere božje.

Nekaj posebnega je skupina ikon v okladih; gre za ikone v okrasnem okovu. Dragoceni okovi ikon niso bili ločeni del svetih podob, temveč so se nanje navezovali tako po obliki kot tudi po idejnem sporočilu. Tradicija čaščenja ikon, ki so jim izkazovali neizmerno spoštovanje, je že zelo stara. V skladu z bizantinskimi kanoni čudodelne ikone ne bi smele biti kar vsem na očeh. Odnos do ikone kot svetinje in želja, da bi jo ohranili, obvarovali in okrasili, se skrivata že v sami ideji čaščenja. Čudodelne ikone so kovali v zlato in srebro, jih okraševali z redkimi tkaninami, biseri in emajlom ter jih oblagali z raznobarvnimi dragimi in poldragimi kamni.

Imen ikonopiscev, ki so ustvarili ikone, predstavljene na razstavi, žal ne bomo nikdar poznali. »Slikarjevo roko vodi roka božja,« so od nekdaj govorili v Rusiji, in slikarji so se pod svoje stvaritve zelo redko podpisali. Sleherni verodostojen avtor se je zavedal svoje odgovornosti ne samo pred ljudmi, temveč tudi pred bogom, in slikanje ikon je za umetnika pomenilo, da služi Gospodu.