FOTO: Zastava bo žarela s sončno energijo

BREZNICA – Vas Breznica, ki je umeščena pod obronki Karavank, ko gre popotnik iz Žirovnice proti Begunjam na Gorenjskem, je po svoje zgodovinskega pomena. V tamkajšnji cerkvici je na Dunaju rojeni škof Augustin Johann Joseph Gruber, čeprav germanskega rodu, domačinom prvič pridigal v – slovenskem jeziku.

Nad vasjo stoji vrh Gosjak, ki se pne na 883 metrih višinske razlike od morske gladine. Bi rekli pravoverni gorniki, da nima prav spodobne višine, ampak vam iz lastnih izkušenj lahko povemo, da tja gor ni čisto nedolžen popoldanski sprehod, če se gre iz smeri vasi. Z druge strani, iz doline Završnice, je lepša pot, čeprav malček daljša. »Pravzaprav je pristop primeren z obeh smeri. Do mesta, kjer smo se odločili za postavitev našega simbola, pa je res težko priti, saj je teren izpostavljen,« pove Jani Markelj, eden petih prijateljev, ki so se odločili, da pod Gosjak namestijo slovensko zastavo.

Leta 2016, ko je bilo 25 let od osamosvojitve, so se odločili za nenavaden, a zelo simpatičen projekt. »S tega mesta se vidi do Bleda, Radovljice, še prej do Prešernove Vrbe, proti Gorjam gre pogled in ob jasnih dnevih vse do vrh Triglava. Naš najvišji vrh imaš na dlani in zato je padla ideja, da na to mesto postavimo naš državni simbol,« razložijo in nadaljujejo: »Zemljišče je zasebno, a smo kljub temu naredili tako, da je zadoščeno predpisom.«

Najprej so do mesta znosili potrebno opremo, predvsem žične vrvi za sidrišče zastave. »Jekleno konstrukcijo, ki je bila izdelana v dolini, sta v skalo montirala oče Boris in sin Matic Oblak. Bila sta na varovalnih vrveh, mi smo jim pomagali, podajali smo jim dele konstrukcije, saj je cele, sestavljene, nismo mogli prinesti na ta predel Gosjaka. Delala sta debelih deset ur, saj je bilo treba namestiti tudi jeklene šipke sidrišča za pritrditev zastave.« Ob Andreju Tavčarju, pravijo, da je bil on pravzaprav idejni vodja, je svoj del pomoči dodal še Rudi Kunstelj, vsi so domačini iz vasi pod Stolom, predel lokalni prebivalci poznajo pod nazivom Kašarija. Peterica je imela poleg volje znanje varnega gibanja v visokogorju ter uporabe varovalne tehnike in opreme. »Zastavo se vidi iz doline, prejeli smo veliko pozitivnih odzivov, zato smo staknili glave in se odločili še za en majhen korak, za še malo več,« povedo možje in razložijo: »S pomočjo donatorjev smo prišli do točke, da smo lahko nabavili sončne celice, ob tem še reflektorje in akumulatorje, zato da bo naš ponos, našo zastavo, videti tudi v nočnem času. Sončne celice smo namestili na izpostavljeno mesto, tako bodo lahko ujele čim več sončne energije, preostalo opremo pa smo zaščitili pred vplivi narave.«

Slovenska zastava je dolga skoraj osem metrov in široka čez dva metra in pol. Zašita je iz posebnega, bolj obstojnega materiala, vpeta je v okvir, vendar pa snovalci vedo, da jo bo narava vsake toliko vendarle uničila in bo potrebna zamenjava. »Veseli nas dejstvo, da so se v našo idejo vključili posamezniki, ki se drugače zaradi politike včasih gledajo postrani, ampak so spoznali, da mislimo dobro, za nas vse, in da na ta način izkazujemo spoštovanje naši mali, a nadvse lepi deželi.«