FOTO: Zato je Kamnik glavno mesto države

»Kamnik je prav zanimivo mesto. Včasih je bilo fajn simpatično malo, zdaj se je za nekajkrat povečalo, vendar je še vedno fajn,« je podpisanemu dejal znanec, seveda iz Kamnika doma, s katerim se poznata že najmanj štiri desetletja. »Aja,« je še dodal, »pa zaje**** je tudi še ostalo.«

Med našim obiskom se je pozno popoldne prevešalo v večer. Pogled na s soncem obsijani del gora, na katerih je še sneg, je bil prav romantičen. V središču mesta so zdaj prezidane zgradbe iz 16. stoletja. V njih so živele imenitne družine, ki so pred turškimi vpadi pribežale iz Dolenjske in Notranjske, ker je imel Kamnik v srednjem veku najtrdnejše obzidje. Bližnji mekinjski samostan so Turki leta 1471 popolnoma razrušili, pred kamniškim obrambnim zidom pa so obstali.

Središče mesta je bilo bolj ali manj prazno. Tudi lokali. Prebivalci so bržkone že doma, druge, ki so še na delovnih mestih v bližnji Ljubljani, pa bodo čez uro ali dve, vsaj nekatere med njimi, v Kamnik pripeljali s službenimi vozili. Prespat. Do naslednjega dne, ko jih bodo šoferji spet odpeljali proti Ljubljani. In varnostniki jih bodo na poti tja in nazaj varovali. Pred komer koli že.

Častni občani

Eden bolj znanih prebivalcev Kamnika, Niko Sadnikar, zdravnik, ki je hotel študirati zgodovino (podobno kakor njegov njegov oče, ki si je želel študirati slikarstvo, a je iz praktičnih razlogov postal veterinar), si je vseskozi prizadeval, da se pomembnim Kamničanom priznajo zasluge. Na njegovo pobudo so postavili osem spominskih plošč: akademskemu slikarju Ivanu Vavpotiču, pesniku in popotniku Radivoju Peterlinu - Petruški, slikarjem Koželjevim, dramski igralki Mariji Vera, pisatelju in prosvetitelju v 18. stoletju Juriju Japlju, baročnemu slikarju Fortunatu Bergantu, književniku Franu Albrehtu. Kamničan je bil še en vrhunski športnik, alpinist Tomaž Humar, prav tako skakalec Rok Benkovič. In glasbenika Jani Pavec ter Milko Lazar in napovedovalka s prepoznavnim glasom Nataša Dolenc itd.

A to še zdaleč ni vse. Še kako je znana zgodba o reševanju spominske plošče generala Rudolfa Maistra (1874–1934). Slavni borec za slovensko severno mejo se je rodil v Kamniku, na Šutni 33. Aprila 1941, tik preden so Nemci prodrli v Kamnik, je zadnji predvojni slovenski župan Kamnika Nande Novak poskušal rešiti spominsko ploščo z rojstne hiše zavednega generala in pesnika in vprašal Josipa Nikolaja Sadnikarja (1863–1952), živinozdravnika in strastnega zbiralca starin, ali bi v svojo zbirko vzel Maistrovo spominsko ploščo. In jo je, plošča pa je že ohoho časa na Maistrovi hiši.

S Kamnikom je tesno povezan pesnik in dramatik Oton Župančič, ki je po prvi svetovni vojni rad zahajal tja in ravno tam naj bi nastala njegova Veronika Deseniška. Naziv častnega občana si je prislužil že leta 1928, in to kot drugi po vrsti (kot prvemu je štiri leta prej to priznanje pripadalo generalu Maistru). Mimogrede, tudi Josip Broz - Tito, Edvard Kardelj, Franc Leskošek - Luka in Miha Marinko so častni občani Kamnika.

Sedanjost

Danes je pravzaprav glavno mesto države. Iz Kamnika je predsednik vlade Marjan Šarec, generalmajorka Alenka Ermenc živi tam, iz bližine je nadškof dr. Stanislav Zore. Iz Kamnika se jih je skupaj s Šarcem še nekaj zavihtelo v politični vrh države. No, pa da ne bo očitkov, Kamnik je bil lani izbran za naj gostitelja kolesarske Dirke po Sloveniji, zaradi veliko malih pivovarn pa velja za slovensko prestolnico kraft pivovarstva.

Marjan Šarec, še kot kamniški župan.

Premier

Predsednik vlade Marjan Šarec je mnoge presenetil – da se nekdanji komik in župan Kamnika, mesta s skoraj 30.000 prebivalci, na državnem političnem parketu znajde bolje, kot so pričakovali, po 100 dneh vlade vsaj po tihoma priznavajo tudi njegovi politični nasprotniki.

Ko je leta 2010 kandidiral za župana, se je zdelo, da poskuša vzhajajoča zvezda slovenske estrade – tedaj je bil star 32 let – nekako opozoriti nase in okrepiti zvezdniški status. Šarec nikakor ni bil prvi estradnik, ki se je potegoval za izvolitev na politično funkcijo, je pa eden zelo redkih, ki mu je uspelo. Leta 2010, ko je kandidiral s podporo liste županskega predhodnika Toneta Smolnikarja, je v prvem krogu zbral dobrih 25 odstotkov glasov in se s tem uvrstil na drugo mesto, v drugem krogu pa je presenetljivo ugnal kandidata Braneta Goluboviča, v prejšnjem desetletju lokalnega funkcionarja LDS, ki je leta 2010 kandidiral z nestrankarsko podporo. Šarec je novembra 2010 zbral 53 odstotkov glasov in s tem nasledil župana Smolnikarja, prav tako človeka iz medijskega sveta. In če je Šarec v prejšnjem desetletju veljal za človeka, ki brez težav imitira Janeza Drnovška, Karla Erjavca, Osamo bin Ladna, Jožefa Školča, Jelka Kacina, Fidela Castra, Antona Ropa, Janeza Janšo ali Andreja Bajuka, je jeseni 2010 ukinil svoje alter ege in ostal le še Šarec. Župan.

Leta 2014 je kandidiral vnovič. In takoj postal absolutni favorit. V prvem krogu je zbral skoraj dve tretjini glasov podpore in tekmece pustil daleč zadaj. Hkrati je njegova lista na volitvah za občinski svet zbrala tretjinsko podporo in s tem postala najmočnejša politična skupina v občini. Leta 2014 mu ni prav nič škodovalo, da je leta 2012 postal predsednik kamniškega odbora Pozitivne Slovenije, stranke, ki jo je leta 2011 ustanovil Zoran Janković. Po razkolu v Pozitivni Sloveniji je Šarec vodenje občinskega odbora opustil, na volitvah pa je nastopil z listo, poimenovano po njem, in geslom Naprej Kamnik.
Zdravnik in humanitarni delavec Aleksander Doplihar, sicer Kamničan, je o Šarcu dejal, da je kot lokalni politik zelo hitro dobil status odgovornega javnega uslužbenca.

Generalmajorka

Alenka Ermenc je diplomirala na fakulteti za družbene vede, leta 2008 je končala šolanje na kraljevi akademiji v Londonu, tam je pozneje (na eni od drugih šol) pridobila tudi magistrski naziv. Vodstvene formacijske dolžnosti v Slovenski vojski opravlja od 2001., v čin brigadirke je bila povišana 13. maja 2011, 16. novembra lani pa v čin generalmajorke Slovenske vojske. Z družino živi v Kamniku.

Če je Sevnica, rojstni kraj prve dame Združenih držav Amerike, povečala število obiskovalcev tudi zaradi naše Melanie, pa skoraj zagotovo ne moremo trditi, da se Kamnik v turističnem smislu razvija zaradi Šarca ali Ermenčeve. Kakor koli: Kamnik kot turistična destinacija je že drugič zapored dosegla rekordno število obiskanosti, in sicer tako pri številu prihodov kot pri številu prenočitev gostov. Po podatkih statičnega urada je v letu 2018 Kamnik kot turistično destinacijo obiskalo 35.955 gostov, ki so skupaj opravili 97.230 prenočitev. Povprečna doba bivanja znaša 2,7 dneva, če upoštevamo samo tuje turiste, pa 3,1 dneva. Zaradi spremembe metodologije neposredna primerjava s prejšnjimi leti ni mogoča, vsekakor pa velja, da Kamnik postaja privlačna turistična destinacija v osrednji Sloveniji. Največ tujih turistov je še vedno iz Italije (3355), Hrvaške (2648) in Nemčije (1563); Italijani so opravili tudi največ prenočitev (8577), sledijo Hrvati (8074) in Nizozemci (7313). Slednji v Kamniku preživijo največ časa, saj je njihova povprečna doba bivanja 4,7 dneva.

Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Stanislav Zore.

Nadškof in metropolit

Navsezadnje pa tudi vrh slovenske Katoliške cerkve prihaja iz Kamnika, no, iz bližine Kamnika. Nadškof msgr. Stanislav Zore se je namreč rodil 7. septembra 1958 v vasi Znojile, župnija Sela pri Kamniku. Prve štiri razrede osnove šole je obiskoval v podružnični šoli na Selih, osemletko pa je dokončal v Kamniku ter se vpisal na gimnazijo v Kamniku. Leta 1974 je stopil v Serafinski kolegij v Kamniku. Po maturi leta 1977 je šel v noviciat na Kostanjevici v Novi Gorici in naslednje leto naredil neslovesne zaobljube. Istega leta se je vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Od leta 1980 je služil vojaški rok v Koprivnici in Varaždinu, nato pa nadaljeval študij teologije, leta 1984 je diplomiral. Tega leta je naredil slovesne zaobljube. Leto pozneje, 29. junija 1985, je prejel mašniško posvečenje. Zdaj je ljubljanski nadškof in slovenski metropolit. Verniki iz Kamnika pa ponosni.