Franc hišo prepisal, zdaj se tolče po glavi

Žlahta, strgana plahta, pravi stari slovenski pregovor. Če gre verjeti 84-letnemu Francu Štrovsu iz Ljubljane, ga je okrog prinesla njegova 14 let mlajša sestra. Naj takoj pojasnimo, da smo želeli vse, o čemer pišemo v nadaljevanju, preveriti tudi pri njej, a nam je ni uspelo priklicati na telefon. Zato smo stopili v stik z njenim možem ter mu tudi posredovali številko, na katero bi nas gospa lahko poklicala, a zaman. Mož nam je povedal, da ji bo sicer posredoval našo številko, četudi ne želi nič imeti s tem, a da nas najverjetneje ne bo poklicala. Za komentar smo se obrnili tudi na njeno odvetnico Mileno Lukmar, a nam je odgovorila: »Kot vam je najbrž znano, nas kodeks odvetniške etike zavezuje k molčečnosti in o tekočih sodnih postopkih kakor tudi o pravnomočno končanih sodnih postopkih strank ne dajem nobenih izjav ali podatkov.«


Franc Štrovs, ki mu je ob našem obisku na njegovem domu v Ljubljani družbo delala njegova žena Hermina Štrovs, nam je pojasnil, da se je vse skupaj začelo zapletati septembra 2013, ko je celotno hišo, v kateri živi vse od leta 1975, prepisal na sestro. Prej se je namreč razšel z zunajzakonsko partnerico, ki jo je spoznal po smrti prve žene. Leta 2012 ji je prepisal vikend na Hrvaškem, nato pa so se začeli prepiri. »Potem sem počasi ostal brez tega vikenda in brez nje,« doda. Nato je spoznal Hermino, s katero se je poročil in s katero še danes lepo živi. »Med nama je harmonija. Sem izjemno zadovoljen. Lepo živiva,« nam pove. Ker se je bal, da bi nekdanja zunajzakonska partnerica prišla tudi do dela njegove hiše v Ljubljani, se je odločil, da jo bo v celoti prepisal na sestro. Z njo je sklenil kupo-prodajno pogodbo, s katero naj bi se sestra zavezala, da mu bo dala 210.000 evrov. Da je denar prejel, naj bi Štrovs tudi podpisal. A pravi, da ga od sestre nikoli ni dobil.

Ves čas nagaja

»V strahu, da bo kaj narobe z bivšo zunajzakonsko partnerico, je podpisal vse, samo da ne bi kaj dobila,« pravi Hermina. »Zaupal sem žlahti. Raje dam sestri vse, kot pa da bi prejšnja kaj dobila,« nadaljuje Franc. Nato je, da bi bila njegova žena preskrbljena po njegovi smrti, od sestre zahteval, naj mu da hišo nazaj ali pa vsaj polovico. »In je kar zavlačevala in spreminjala mnenje tako dolgo, da je prišlo to pred sodišče,« pripomni Hermina. Vmes je že kazalo, da se bo zadeva rešila v korist Franca, saj naj bi mu sestra rekla, da je pripravljena vrniti določen delež nepremičnine v naravi ob povrnitvi stroškov za plačilo davka. Franc ji je, kot pravi sogovornica, lepo napisal, da bo to storil in da ji bo še kaj dodal. A od sestre nato ni bilo glasu.
Po prepisu hiše je sestra, kot pravita zakonca Štrovs, ves čas nagajala. Kar nekaj časa sta potrebovala, da je podpisala služnost za brata. »Hotela sva preiti s centralnega ogrevanja na olje in sestra bi morala podpisati, da lahko del dvorišča prekopljemo, a tega ni storila. Občina je na primer zainteresirana za odkup ceste, ampak ona tudi tega ne podpiše,« razloži Hermina, ki pravi, da je svakinja od začetka ne mara. »Tako me sovraži, da bi me v žlici vode utopila,« razloži. Franc je na sodišču odstopil od tožbe, saj je videl, da s pravdanjem ne bo nič dosegel. Seveda pa je nad vsem skupaj razočaran, saj ne more razumeti, kako mu je lahko sestra kaj takšnega naredila. Boji se tudi, kaj se bo zgodilo z ženo, če bo on umrl pred njo. Hermina bo namreč takrat, kot sama pravi, ostala brez strehe nad glavo.