Franci je bil vendarle hitrejši od srne

Omejitev gibanja na občino stalnega ali začasnega bivališča zaradi koronavirusa je zoprna tudi za gobarje, saj morajo spomladansko bero gob namesto na svojih priljubljenih točkah iskati v lastnih občinah. Za Jožeta Horvata, nekdanjega predsednika Gobarskega mikološkega društva Ljubljana, ki je dober poznavalec ljubljanskih, gorenjskih in dolenjskih gozdov, to ni ovira, saj je nedavno nabral že prve spomladanske mavrahe ali smrčke v gozdičku, nedaleč od Črnuč.

Smrčki in čemaž

Navdušeni gobar je bil nad bero 14 smrčkov precej presenečen, saj so jutranje temperature precej nizke in že dolgo ni bilo poštenega dežja, ki je drugi pogoj za dobro rast teh zgodnjespomladanskih gob. Kljub suši in mrazu pa se je tik pred velikonočnimi prazniki in zatem še enkrat po njih odločil, da preveri stanje na svojih standardnih ljubljanskih lokacijah, saj vsi gobarji vedo, da ta delikatesa najbolje raste med polno luno. Gobe so bile zaradi dolgotrajne zimske suše sicer dokaj majhne, njihova številnost pa je po njegovem prepričanju dober znak. Lani so ga tam namreč kar nekajkrat prehitele srne, ki jim te aromatične gobe še posebno dišijo. Horvat, ki jih je ta ponedeljek znova nabral 14, le da so bili nekateri med njimi že bistveno večji, upa, da jih bo lahko nabiral do konca meseca, morda celo še v začetku maja, saj njihova sezona nekoliko zamuja. Še sploh ker zaradi koronavirusa tako rekoč ni bilo nabiranja marčevk. Vesel je bil, da je lahko mimogrede nabral še veliko čemaža.
Izkušeni gobar nam je razložil, da mavrahi v nižinskih gozdovih sicer poženejo najprej, saj se tam zemlja segreje hitreje kot v višje ležečih gozdovih. Ti začno praviloma rasti, ko je najnižja jutranja temperatura vsaj pet stopinj Celzija. Ker ji temperature, višje od 20 stopinj, ne ustrezajo, se njihova sezona v nižinah praviloma konča v začetku maja, nekoliko kasneje pa v hribovitejših predelih.

Mavrah, tartuf med gobami

Ta užitna in cenjena goba, ki jo v Franciji pa tudi pri nas uvrščamo med najboljše užitne gobe, zelo tekne tudi srnam. V nizki podrasti okoli dreves, predvsem pa na bolj vlažnih območjih ob potokih, njihovih starih strugah, travnikih in lokah jih zaradi aromatičnega vonja zelo hitro zaznajo in pojejo. Ker pri tem zemljo tudi razrijejo, je za gobarje to jasen znak, da so tam (bili) smrčki. Horvat je še pojasnil, da so mavrahi, ki dosegajo velikost od treh do 12 centimetrov, največkrat le za potešitev prve spomladanske gobarske sle in da jih tudi ob dobrem letu težko nabereš več kot dovoljena dva kilograma. Da bi se jih najedla vsa družina in bi jih kaj ostalo še za sušenje ali zamrzovalnik, se vsaj pri nas ni bati. Gre bolj za delikateso, ki je ni v takih količinah in teži, kot velja za jurčke. V povprečju mavrahi ne presegajo teže šestih dekagramov.

Na facebooku francoske Groupe de cueillette des champignons smo sicer lani zasledili primere, da se je gobar iz departmaja Var pohvalil z desetkilogramsko bero, v kateri je bilo kar 548 mavrahov. Česa takega pri nas zagotovo ni mogoče niti doseči, kaj šele preseči.