Franciju so pred 20 leti vrnili vid

Trgovec Franci Plavčak iz Polžanske vasi pri Šmarju pri Jelšah poudarja, da je ta trenutek morda najsrečnejši človek na svetu. Marca bo minilo 20 let, odkar je pri devetindvajsetih spregledal.

V šoli si je hitro zapomnil abecedo, zaradi vse slabšega vida pa ni mogel slediti pouku, zato so se učitelji odločili, da še ni zrel, naj ponavlja. Šele v naslednjem letu je učiteljica opazila, da sicer zelo radovedni Franci ne prepisuje s table, ampak gleda pod roko k sosedu, kaj piše v zvezek. Malce ga je povprašala in starši so ga odpeljali k zdravniku, ta je ugotovil, da je Franci hudo slaboviden, da ne more videti na tablo, in zato dreza sošolca, naj mu pokaže svoje pisanje: »Peljali so me k okulistu. Dobil sem očala z debelimi lečami.«

Kot otrok se ni zavedal svoje težave z vidom, ki pa se je tudi na začudenje zdravnikov iz leta v leto slabšal. »Ob koncu osnovne šole sem že izjemno slabo videl. A še je nekako šlo.« Prava kalvarija se je začela, ko se je vpisal v srednjo šolo.

Sanjal, da bo strojevodja

Osnovno šolo je kljub težavam, ki so bile vse hujše, opravil. »Moje otroške sanje so bile postati strojevodja.« Franci je zmogel rahel, kratek, hudomušen nasmeh, nato pa za trenutek utihnil: »Šel sem v Maribor in se vpisal na železničarsko šolo. A prišel je zdravniški pregled, kjer pa so mi takoj povedali, da žal ne bo šlo.«

Nato se je vpisal v skrajšani program za strugarja, kar kaže na to, da takratno šolstvo in zdravstvo še nista bili kos takim primerom. Franci je šolo končal, a dela seveda ni dobil. Odgovorni niso dojeli, da s svojo slabovidnostjo ne more biti strugar, saj gre za natančno delo, ki zahteva zares dober vid.

»Star sem bil 19 let in izmerili so mi dioptrijo: –22. Dali so mi najdebelejše leče, kar so jih imeli. Zdravnik mi je rekel, da sva izčrpala vse možnosti, da mi debelejših ne more dati.«

Dioptrija se mu je slabšala iz tedna v teden, nazadnje je videl le še meglico namesto obrazov. »Kot bi mi v glavi počasi ugašala luč.«

Prej razigrani in delavni Franci ni zmogel več. »Vsak dan sem imel glavobole in neznosne bolečine v hrbtenici.« Na desno oko je tako rekoč oslepel, na levem pa je bila le še pikica svetlobe. Kljub temu, poudarja, se je skoraj slep hitro navadil na okolico. »Ne morete verjeti, kako hitro se ti izostrijo druga čutila, tip, voh, sluh, kako možgani programirajo in si zapomnijo razdalje do predmetov. Zelo suvereno sem šel skozi vrata v kuhinjo, odprl predal in vzel iz njega žlico, brez napake.«

Pristal je v zaposlitvenem centru CRI v Celju, kjer se ukvarjajo z zaposlitvijo invalidov. Tam je spoznal ženo Sonjo, s katero si je ustvaril družino, rodila sta se jima dvojčka.

Videli boste kot sokol

Nenadoma pa je le vzniknilo upanje. Zdravniki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja že omenjali laserske in druge operacije na očesu, a to so bili začetki. Namignili so mu, da bi morda poskusili, a so zdravniki to možnost kmalu zavrgli, češ da bi bil poseg preveč tvegan. Nato se je ponudila druga možnost vstaviti v oko dodatno lečo, kar je bilo takrat nepredstavljivo.

Zdravnikom je bilo oko v razvoju medicine najdlje svet in nedotakljiv organ. Franci je izvedel, da bi novogoriški okulistični kirurg dr. Franci Šalamun izvedel omenjeno operacijo. V okviru centra je stekla akcija, odzvala so se podjetja, zbrali so denar in ...
»Ko sem se marca 1999 peljal proti Novi Gorici v Medicinski center Vid, sem se tresel od strahu. Kaj če ne bo šlo in bom izgubil še tisto malo pikico svetlobe, tisto meglico, ki mi je ostala za vidni stik z zunanjim svetom?« nadaljuje.

Spominja se, da sta ga sprejeli prijazni sestri Marija in Tjaša: »Sestra Marija mi je govorila: 'Ne bojte se, Franci, videli boste kot sokol.'«

Šlo je za prvo, pionirsko operacijo v Sloveniji in širše, pri kateri poenostavljeno povedano prerežejo oko in za korekcijo vida poleg naravne vstavijo dodatno umetno t. i. faktično lečo. Metoda je bila nova, vesoljna. »Napol čudež,« nam je potrdil dr. Šalamun.

Plavčak se na stolu ni zmogel umiriti, zato je na koncu sam prosil za anestezijo. Poseg se je začel.

So se vam kaj tresle roke, smo vprašali dr. Šalamuna, ki na leto opravi nekaj tisoč različnih operacij. »Lahko priznam, da me je bilo strah. Saj veste, da za nobeno, še tako rutinsko operacijo ne morete zatrditi, da se bo vse dobro končalo, vedno lahko gre kaj narobe. Pri Franciju pa je šlo za povsem nov poseg, ki ga še nikoli nismo izvedli.«

Danes so tovrstne operacije malodane rutinske. V centru Vid v Novi Gorici takih in podobnih operacij z vstavljanjem oz. menjavo leč uspešno opravijo 2000 na leto, kakih 300 pa je laserskih posegov.

In tveganje? »Naj povem, da gre za najvarnejše in najuspešnejše operacije med vsemi operativnimi posegi. Kljub temu se lahko zaplete. Da bi telo oz. oko zavrnilo umetno lečo, se zaradi sodobnih materialov ne zgodi, mogoče pa je vnetje. Tega se bojimo. Možnost, da se nam bo oko po operaciji vnelo, je od 1:6000 do 1:25.000. Mi smo imeli letos prvi primer vnetja v 20 letih po 25.000 posegih, se pravi od prve, Francijeve operacije. Zaplet so na očesni kliniki v Ljubljani uspešno rešili,« poudarja dr. Šalamun.

Čevlji, veliki kot čoln

Ko smo pri Plavčaku doma sedeli v dnevni sobi in kramljali, nam je povedal, da je bilo najhuje prvo noč po operaciji, ko je imel čez oči prevezo. Drugi dan pa jih je odprl: »Videl sem tako ostro, da sem se ustrašil. Vstal sem s stola in se zbal, da ne bom mogel hoditi, saj se mi je zdelo, da imam ogromna stopala, prevelika, čevlji so bili kot čolni.« Kar nekaj časa je potreboval, da se je navadil. Svet je postal spet pisan: »Lahko sem čital kot še nikoli. In pisal.« Povejmo, da je Franci že skoraj oslepel začel pisati knjigo: »Nato zaradi glavobolov nisem več mogel, zdaj se spet spravljam k mizi.«