Frančiškanski habit odpira vsa vrata
Vrata v Sveto deželo je frančiškanom odprl sam sveti Frančišek, ki ni ubogal papeževe prepovedi in je pred 800 leti od sultana izprosil prost dostop do svetih krajev.
Odpri galerijo
Pater Peter Lavrih je komisar za Sveto deželo. FOTOGRAFIJE: JAROSLAV JANKOVIČ
Frančiškan, 66-letni pater Peter Lavrih, je po osamosvojitvi v okviru slovenske frančiškanske province začel opravljati službo komisarja Svete dežele. Decembra bo s skupino romarjev že 165. poletel v Sveto deželo in jim razkazal baziliko Božjega groba v Jeruzalemu, votlino rojstva odrešenika v Betlehemu, Oljsko goro, Nazaret in druge svete kraje.
Doma iz Velikih Dol ob Temenici je po osnovni šoli začel obiskovati gimnazijo na Poljanah v Ljubljani, po prvi gimnaziji je vstopil v noviciat v Novi Gorici, nato končal gimnazijo v Novem mestu in študiral teologijo v Ljubljani. Dlje ni šel, ker je bil preveč aktiven, smeje zatrjuje. Dolga leta je vodil romarje kolesarje po romarski poti sv. Jakoba (Camino) v Santiago de Compostela. Ko se je pripravljal, je prekolesaril po 100 kilometrov na dan. Zato se ga je kmalu prijel vzdevek potujoči pater.
Pater Lavrih, v slovenski provinci frančiškanov ste komisar, poverjenik za Sveto deželo.
Vsaka provinca frančiškanskega reda ima praviloma predstavnika za Sveto deželo, ki skrbi za stike s kustodijo v Sveti deželi, kjer smo frančiškani že 800 let in skupaj z vzhodno in armensko cerkvijo varujemo in vzdržujemo cerkev Božjega groba v Jeruzalemu in pa cerkev Jezusovega rojstva v Betlehemu (poleg preostalih krščanskih mest v Palestini in v Izraelu). Pred osamosvojitvijo so imele vse province na območju Jugoslavije skupni komisariat v Zagrebu.
Ob osamosvojitvi pa smo, logično, želeli svojega komisarja. Ko sem po osamosvojitvi začel to službo, sem mislil, da bom poverjenik, ampak je to tudi kar malo hrvaška beseda, zato mi je nadškof Alojzij Šuštar namignil, naj poiščem kakšno bolj slovensko. Iskal sem, ampak nisem našel, zato sem komisar za sveto deželo, ki poleg omenjenega vodi romarje v svete kraje, privablja ljudi k tej izkušnji, promovira Sveto deželo in zbira darove za misijonsko delo na Bližnjem vzhodu. V naši redovni konstituciji piše, da se priporoča, da vsaka provinca pošlje v kustodijo vsaj enega svojega člana. Kustodija daje možnost, da v Palestini študiramo in opravljamo različne vloge pri varovanju Svetih krajev.
Kako ste prav frančiškani pristali v Sveti deželi?
V Akonu obstaja zanimiva podoba v bronu, na kateri križarji, ki so se umaknili iz Svete dežele, zastavico Svete dežele, to je velik križ in štirje manjši na beli podlagi, predajajo v roke frančiškanom. Tako se je vojaška oblast spremenila v duhovno oskrbo svetih krajev kot edini možni red, ki je bil takrat navzoč v Sveti deželi. Vrata v Sveto deželo nam je odprl sam sv. Frančišek, ki je bil tako drzen, da ni ubogal papeževe prepovedi in je šel pred točno 800 leti do sultana Kamila el Maleka in si tako z besedo pri poglavarju celotnega vzhoda izprosil prost dostop do svetih krajev. Sultan mu je to pravico dal in od takrat smo mi tam, neprekinjeno 800 let. Pravilo je bilo, da se lahko frančiškani naselimo, prenočujemo oziroma bivamo, kjer koli želimo v Sveti deželi. Brez dokumenta.
Danes to verjetno ne gre več. Vam habit še vedno odpira vrata?
Pravzaprav je do neke mere tako še danes. Ko smo v osemdesetih letih začeli romati s Kompasom, sem bil na prvih potovanjih v civilni obleki, v habitu je pač vroče. Pa sem hitro videl, da to ne bo šlo. Ko z romarji v Izraelu stopim z letala, si nadenem habit in brez težav pridemo skozi preglede in carino. Naš habit odpira vrata tako pri judih, muslimanih, pravoslavnih, Armencih, pri vseh. To ne pomeni, da lahko s skupino prehitim čakajočo vrsto obiskovalcev, sprejmejo pa nas drugače. Svoji skupini razdelim barvne kapice in stražarju pred božjim grobom pokažem: »Tile so moji.« Nikoli nimamo nobenih težav. Čeprav bo slišati nečimrno, moram priznati, da je občutek dober.
Božji grob v Jeruzalemu in cerkev Jezusovega rojstva v Betlehemu imata poseben status. Kaj to pomeni?
Oba sveta kraja imata tri lastnike – upravitelje: Grško pravoslavno cerkev, Armensko cerkev in frančiškane v okviru Rimskokatoliške cerkve. Manjše deleže imajo še Koptska, Etiopska in Sirska cerkev. Staus quo je najprej dokument (ferman), ki ga je leta 1757 izdala otomanska država kot lastnica (podržavljenih) krščanskih svetišč in do potankosti razdeli dejavnost, bogoslužje, obnašanje v svetiščih med krščanske cerkve, ki so bile takrat prisotne v Jeruzalemu in Betlehemu. Leta 1853 so se zgodile spremembe, ki veljajo še danes.
Kako v praksi deluje liturgija? V Betlehemu je ponoči cerkev zaprta. Zjutraj ob štirih se odpre in spodaj pod baziliko, v votlini rojstva, se že pet minut do petih začne maša za katoličane, latinska maša; tam nas katoličane namreč imenujejo latini. Gre za t. i. suho mašo, brez petja in pridige, ki se konča v 25 minutah. Takoj za nami pride mežnar in počisti, nato pridejo Armenci in njihova maša, liturgija traja do pol osmih. Potem imamo spet pol ure mašo latini, nato pa jo začnejo Grki in traja do pol desetih. Nato spet katoliška, ki je tudi zadnja. Zatem se začnejo obiski romarjev.
V svetih krajih vidite, kakšno je v resnici sožitje med krščanskimi cerkvami.
Zanimivo, da med avtokefalnimi Pravoslavnimi cerkvami: rusko, romunsko, grško ni takega sožitja kot med katoličani, ki smo v Sveti deželi zelo enotni, ena družina, s protestanti vred. Ko pride ruski metropolit s svojimi romarji, ne more voditi liturgije sam v svojem jeziku, ampak je le navzoč ob grškem duhovniku.
Kdo ima ključe od božjega groba?
Zanimivo in logično po svoje – musliman. Gre za tradicijo izpred stoletij iz otomanskih časov, ko se vpleteni niso mogli dogovoriti, kdo bo imel ključe, in so za cerkev Božjega groba prosili dve muslimanski družini, da bi skrbeli za to. In tako je še danes. Lastniki cerkva tako plačujemo muslimanske ključarje in tudi delavce, serviserje za vzdrževanje stavb.
Koliko ljudi na leto obišče oba sveta kraja?
Med katoličani jih največ pride iz Italije, Španije in Poljske, zadnja leta velike množice tudi iz Južne Amerike. Potem pa pravoslavci iz vseh koncev, iz Etiopske cerkve iz Afrike. Lani je prvič prišlo 5000 Koptov iz Egipta, ki prej kljub mirovnemu sporazumu niso smeli potovati v Izrael. Imeli so hude težave, saj očitno niso bili vajeni hoditi.
Po starem Jeruzalemu moraš namreč hoditi. Že dopoldne so omagali. To sicer včasih doleti tudi kakšnega našega romarja. Ampak srečo imamo, da smo vselej nastanjeni v hotelu blizu cerkva. Ob Mehičanih in Južnoameričanih so lansko leto oblasti zagnale vik in krik, saj se odpira Kitajska, kjer so kristjani v manjšini, a ta manjšina šteje 120 milijonov duš. Če se jih iz te množice na romanje v Sveto deželo odpravi pet milijonov, kolikor jih pričakujejo, je to kar veliko. Vedeti moramo, da imamo na Kitajskem papežu zveste katoličane in pa kitajsko katoliško skupnost, ki je odvisna od partije. Vendar so v zadnjem času dobri znaki sodelovanja med Vatikanom in kitajsko partijo.
Po izročilu in tradiciji naj bi bili Frančiškovi bratje skromni, delavni, blizu človeku. Še velja ta doktrina?
Skromni smo v pogledu, da nimamo svoje lastnine. V Sveti deželi pa v imenu Cerkve upravljamo tudi nepremičnine, šole, bolnišnice, vrtce. Kot zanimivost tudi to, da z darovi, ki se zbirajo po vsem svetu, zaposlujemo več kot 1500 kristjanov in muslimanov, ki delajo v teh ustanovah. Mislim pa, da smo kot red vredni zaupanja. Ne nazadnje smo ohranili stik in omogočili vstop v Sveto deželo. Od sv. Petra, prvega papeža, ki je izšel iz Svete dežele, se še noben papež, vse do Pavla VI. leta 1964, ni odpravil tja dol. Papeži po njem spet vsi obiskujejo svete kraje. Hkrati je jeruzalemski patriarh, Italijan Pierbattista Pizzaballa, tudi iz naših vrst.
Kakšne odnose imate z muslimani?
Dobre. Zlasti v Palestini se zavedajo, da živijo od romarjev in turistov. Gre za deloma drugačno kulturo, ki jo začutiš v malih stvareh. Po mojih izkušnjah so zelo spravljivi in ustrežljivi. Če se na tržnici ne boste pogajali s prodajalcem, vam bo zameril. Hkrati pa vam ne bo zameril, če boste zbili ceno za polovico. Toda takrat morate to kupiti. Če ne, bodite pripravljeni, da vas bo kresnil, ker je to žalitev. Kar dejansko je, saj pomeni, da že vse od začetka nisi mislil resno.
Kakšna je vaša konkretna vloga v Sveti deželi?
Po zadnji oceni v Palestini in Izraelu živi okoli 260.000 kristjanov. V kustodiji Svete dežele imamo 16 šol, ki jih obiskuje 10.000 dijakov. Tu so študentski domovi, 18 župnij, šest medicinskih središč, vodimo dve hiši za siromake, pet dispanzerjev, tri ambulante, imamo šest hiš za sprejemanje romarjev. Na mesec moramo vsem delavcem, učiteljem, medicinskim sestram, zdravnikom zbrati od dobrotnikov za 1500 plač. Vzdrževanje tega ogromnega sistema je zahtevna reč, zato je naša vloga v Sveti deželi precej drugačna od tukajšnje, kjer skrbimo za cerkve in izvajamo božjo službo. Tam smo poleg oskrbe svetišč v veliki meri delodajalci.
Kako se razumete upravitelji svetih krajev med seboj? So napetosti? Pred leti se je zgodil celo pretep.
Ha, to je dobra zgodba za novinarje. Lahko se zgodi, da se zjutraj vstane z levo nogo, kratek stik, ne pa ulični pretep. Dogodek se je pripetil pred več leti pri bogoslužnem obhodu po baziliki Božjega groba. Eden službujočih bi moral odpreti ali zapreti neka vrata, pa tega ni storil, nato so zapele pesti. Enkrat v vsej zgodovini. Ni pa seveda novica za novinarje, da prav ti bogoslužniki v svetišču opravljajo službo – natančno 24 ur na dan. Da molijo, prepevajo, sprejemajo romarje ...
Kaj bi se zgodilo, če denimo vi ne bi prišli ob pol osmih na mašo, da bi zamudili?
Na krajih statusa quo se to ne more zgoditi. Če bi jaz ob tej uri rezerviral sveto mašo in ne bi prišel, je v »rezervi« že domač pater, ki bi pristopil k oltarju.
Koliko članov bratov frančiškanov šteje slovenska provinca? Koliko cerkva upravljate?
Ko sem jaz vstopil v red, nas je bilo 160, zdaj nas je 70, vključno z Ameriko in Avstralijo. V Sloveniji skrbimo za tri božjepotna središča, skupaj 13 postojank v Sloveniji, dve v ZDA in tri v Avstraliji; in od teh postojank v Sloveniji je tudi devet župnij.
Kaj menite, zakaj število pada? Je glavni problem celibat, katerega vprašanje načenja sedanji papež?
Število pada, ker ni otrok. Slovenska rodnost je prvi pogoj za poklice. Ker ni ljudi, tarnajo tudi podjetja, saj ni delavcev. Iščejo jih v tujini. Tudi v Sloveniji že imamo duhovnike iz tujine, prav tako naši sosedje. Kar zadeva poglavje celibata, nas ta tema ne zadeva. Mi smo redovniki. Tema bo morda zanimiva za škofijske duhovnike, kar pa tudi ne bo rešitev. Pri protestantih, ki nimajo obveznega celibata, tudi manjka duhovnih poklicev. Torej je rešitev v velikih družinah, kot je bilo včasih in bo znova prilika, da bo Cerkev dobila novih poklicev. Ampak, pazite, za duhovniški ali redovniški poklic je pogoj – Božji klic!
Decembra boste romarje že 165. popeljali v Sveto deželo. Se spomnite svojega prvega potovanja?
Moje prvo romanje je bilo v letu 1980 v neznano deželo, strokovna akademska ekskurzija pod vodstvom dddr. prof Jožeta Kraševca, našega profesorja. Romarsko vodstvo pa se je začelo že 1984 in traja še danes z bilanco, ki se bliža 11.000 romarjem.
Vam je bilo kdaj žal, da ste vstopili v red?
Če bi mi bilo kdaj žal, bi odšel. Torej: nikoli mi ni bilo žal.
Pater Peter Lavrih, frančiškan, komisar za Sveto deželo
Doma iz Velikih Dol ob Temenici je po osnovni šoli začel obiskovati gimnazijo na Poljanah v Ljubljani, po prvi gimnaziji je vstopil v noviciat v Novi Gorici, nato končal gimnazijo v Novem mestu in študiral teologijo v Ljubljani. Dlje ni šel, ker je bil preveč aktiven, smeje zatrjuje. Dolga leta je vodil romarje kolesarje po romarski poti sv. Jakoba (Camino) v Santiago de Compostela. Ko se je pripravljal, je prekolesaril po 100 kilometrov na dan. Zato se ga je kmalu prijel vzdevek potujoči pater.
Pater Lavrih, v slovenski provinci frančiškanov ste komisar, poverjenik za Sveto deželo.
Vsaka provinca frančiškanskega reda ima praviloma predstavnika za Sveto deželo, ki skrbi za stike s kustodijo v Sveti deželi, kjer smo frančiškani že 800 let in skupaj z vzhodno in armensko cerkvijo varujemo in vzdržujemo cerkev Božjega groba v Jeruzalemu in pa cerkev Jezusovega rojstva v Betlehemu (poleg preostalih krščanskih mest v Palestini in v Izraelu). Pred osamosvojitvijo so imele vse province na območju Jugoslavije skupni komisariat v Zagrebu.
Ključe božjega groba ima v rokah musliman.
Ob osamosvojitvi pa smo, logično, želeli svojega komisarja. Ko sem po osamosvojitvi začel to službo, sem mislil, da bom poverjenik, ampak je to tudi kar malo hrvaška beseda, zato mi je nadškof Alojzij Šuštar namignil, naj poiščem kakšno bolj slovensko. Iskal sem, ampak nisem našel, zato sem komisar za sveto deželo, ki poleg omenjenega vodi romarje v svete kraje, privablja ljudi k tej izkušnji, promovira Sveto deželo in zbira darove za misijonsko delo na Bližnjem vzhodu. V naši redovni konstituciji piše, da se priporoča, da vsaka provinca pošlje v kustodijo vsaj enega svojega člana. Kustodija daje možnost, da v Palestini študiramo in opravljamo različne vloge pri varovanju Svetih krajev.
Kako ste prav frančiškani pristali v Sveti deželi?
V Akonu obstaja zanimiva podoba v bronu, na kateri križarji, ki so se umaknili iz Svete dežele, zastavico Svete dežele, to je velik križ in štirje manjši na beli podlagi, predajajo v roke frančiškanom. Tako se je vojaška oblast spremenila v duhovno oskrbo svetih krajev kot edini možni red, ki je bil takrat navzoč v Sveti deželi. Vrata v Sveto deželo nam je odprl sam sv. Frančišek, ki je bil tako drzen, da ni ubogal papeževe prepovedi in je šel pred točno 800 leti do sultana Kamila el Maleka in si tako z besedo pri poglavarju celotnega vzhoda izprosil prost dostop do svetih krajev. Sultan mu je to pravico dal in od takrat smo mi tam, neprekinjeno 800 let. Pravilo je bilo, da se lahko frančiškani naselimo, prenočujemo oziroma bivamo, kjer koli želimo v Sveti deželi. Brez dokumenta.
Danes to verjetno ne gre več. Vam habit še vedno odpira vrata?
Pravzaprav je do neke mere tako še danes. Ko smo v osemdesetih letih začeli romati s Kompasom, sem bil na prvih potovanjih v civilni obleki, v habitu je pač vroče. Pa sem hitro videl, da to ne bo šlo. Ko z romarji v Izraelu stopim z letala, si nadenem habit in brez težav pridemo skozi preglede in carino. Naš habit odpira vrata tako pri judih, muslimanih, pravoslavnih, Armencih, pri vseh. To ne pomeni, da lahko s skupino prehitim čakajočo vrsto obiskovalcev, sprejmejo pa nas drugače. Svoji skupini razdelim barvne kapice in stražarju pred božjim grobom pokažem: »Tile so moji.« Nikoli nimamo nobenih težav. Čeprav bo slišati nečimrno, moram priznati, da je občutek dober.
Božji grob v Jeruzalemu in cerkev Jezusovega rojstva v Betlehemu imata poseben status. Kaj to pomeni?
Oba sveta kraja imata tri lastnike – upravitelje: Grško pravoslavno cerkev, Armensko cerkev in frančiškane v okviru Rimskokatoliške cerkve. Manjše deleže imajo še Koptska, Etiopska in Sirska cerkev. Staus quo je najprej dokument (ferman), ki ga je leta 1757 izdala otomanska država kot lastnica (podržavljenih) krščanskih svetišč in do potankosti razdeli dejavnost, bogoslužje, obnašanje v svetiščih med krščanske cerkve, ki so bile takrat prisotne v Jeruzalemu in Betlehemu. Leta 1853 so se zgodile spremembe, ki veljajo še danes.
11
tisoč romarjev je že peljal v Sveto deželo.
tisoč romarjev je že peljal v Sveto deželo.
Kako v praksi deluje liturgija? V Betlehemu je ponoči cerkev zaprta. Zjutraj ob štirih se odpre in spodaj pod baziliko, v votlini rojstva, se že pet minut do petih začne maša za katoličane, latinska maša; tam nas katoličane namreč imenujejo latini. Gre za t. i. suho mašo, brez petja in pridige, ki se konča v 25 minutah. Takoj za nami pride mežnar in počisti, nato pridejo Armenci in njihova maša, liturgija traja do pol osmih. Potem imamo spet pol ure mašo latini, nato pa jo začnejo Grki in traja do pol desetih. Nato spet katoliška, ki je tudi zadnja. Zatem se začnejo obiski romarjev.
V svetih krajih vidite, kakšno je v resnici sožitje med krščanskimi cerkvami.
Zanimivo, da med avtokefalnimi Pravoslavnimi cerkvami: rusko, romunsko, grško ni takega sožitja kot med katoličani, ki smo v Sveti deželi zelo enotni, ena družina, s protestanti vred. Ko pride ruski metropolit s svojimi romarji, ne more voditi liturgije sam v svojem jeziku, ampak je le navzoč ob grškem duhovniku.
Kdo ima ključe od božjega groba?
Zanimivo in logično po svoje – musliman. Gre za tradicijo izpred stoletij iz otomanskih časov, ko se vpleteni niso mogli dogovoriti, kdo bo imel ključe, in so za cerkev Božjega groba prosili dve muslimanski družini, da bi skrbeli za to. In tako je še danes. Lastniki cerkva tako plačujemo muslimanske ključarje in tudi delavce, serviserje za vzdrževanje stavb.
Koliko ljudi na leto obišče oba sveta kraja?
Med katoličani jih največ pride iz Italije, Španije in Poljske, zadnja leta velike množice tudi iz Južne Amerike. Potem pa pravoslavci iz vseh koncev, iz Etiopske cerkve iz Afrike. Lani je prvič prišlo 5000 Koptov iz Egipta, ki prej kljub mirovnemu sporazumu niso smeli potovati v Izrael. Imeli so hude težave, saj očitno niso bili vajeni hoditi.
Frančiškani lahko prenočujemo oziroma bivamo kjer koli v Sveti deželi.
Po starem Jeruzalemu moraš namreč hoditi. Že dopoldne so omagali. To sicer včasih doleti tudi kakšnega našega romarja. Ampak srečo imamo, da smo vselej nastanjeni v hotelu blizu cerkva. Ob Mehičanih in Južnoameričanih so lansko leto oblasti zagnale vik in krik, saj se odpira Kitajska, kjer so kristjani v manjšini, a ta manjšina šteje 120 milijonov duš. Če se jih iz te množice na romanje v Sveto deželo odpravi pet milijonov, kolikor jih pričakujejo, je to kar veliko. Vedeti moramo, da imamo na Kitajskem papežu zveste katoličane in pa kitajsko katoliško skupnost, ki je odvisna od partije. Vendar so v zadnjem času dobri znaki sodelovanja med Vatikanom in kitajsko partijo.
Po izročilu in tradiciji naj bi bili Frančiškovi bratje skromni, delavni, blizu človeku. Še velja ta doktrina?
Skromni smo v pogledu, da nimamo svoje lastnine. V Sveti deželi pa v imenu Cerkve upravljamo tudi nepremičnine, šole, bolnišnice, vrtce. Kot zanimivost tudi to, da z darovi, ki se zbirajo po vsem svetu, zaposlujemo več kot 1500 kristjanov in muslimanov, ki delajo v teh ustanovah. Mislim pa, da smo kot red vredni zaupanja. Ne nazadnje smo ohranili stik in omogočili vstop v Sveto deželo. Od sv. Petra, prvega papeža, ki je izšel iz Svete dežele, se še noben papež, vse do Pavla VI. leta 1964, ni odpravil tja dol. Papeži po njem spet vsi obiskujejo svete kraje. Hkrati je jeruzalemski patriarh, Italijan Pierbattista Pizzaballa, tudi iz naših vrst.
Kakšne odnose imate z muslimani?
Dobre. Zlasti v Palestini se zavedajo, da živijo od romarjev in turistov. Gre za deloma drugačno kulturo, ki jo začutiš v malih stvareh. Po mojih izkušnjah so zelo spravljivi in ustrežljivi. Če se na tržnici ne boste pogajali s prodajalcem, vam bo zameril. Hkrati pa vam ne bo zameril, če boste zbili ceno za polovico. Toda takrat morate to kupiti. Če ne, bodite pripravljeni, da vas bo kresnil, ker je to žalitev. Kar dejansko je, saj pomeni, da že vse od začetka nisi mislil resno.
Kakšna je vaša konkretna vloga v Sveti deželi?
Po zadnji oceni v Palestini in Izraelu živi okoli 260.000 kristjanov. V kustodiji Svete dežele imamo 16 šol, ki jih obiskuje 10.000 dijakov. Tu so študentski domovi, 18 župnij, šest medicinskih središč, vodimo dve hiši za siromake, pet dispanzerjev, tri ambulante, imamo šest hiš za sprejemanje romarjev. Na mesec moramo vsem delavcem, učiteljem, medicinskim sestram, zdravnikom zbrati od dobrotnikov za 1500 plač. Vzdrževanje tega ogromnega sistema je zahtevna reč, zato je naša vloga v Sveti deželi precej drugačna od tukajšnje, kjer skrbimo za cerkve in izvajamo božjo službo. Tam smo poleg oskrbe svetišč v veliki meri delodajalci.
Kako se razumete upravitelji svetih krajev med seboj? So napetosti? Pred leti se je zgodil celo pretep.
Ha, to je dobra zgodba za novinarje. Lahko se zgodi, da se zjutraj vstane z levo nogo, kratek stik, ne pa ulični pretep. Dogodek se je pripetil pred več leti pri bogoslužnem obhodu po baziliki Božjega groba. Eden službujočih bi moral odpreti ali zapreti neka vrata, pa tega ni storil, nato so zapele pesti. Enkrat v vsej zgodovini. Ni pa seveda novica za novinarje, da prav ti bogoslužniki v svetišču opravljajo službo – natančno 24 ur na dan. Da molijo, prepevajo, sprejemajo romarje ...
Kaj bi se zgodilo, če denimo vi ne bi prišli ob pol osmih na mašo, da bi zamudili?
Na krajih statusa quo se to ne more zgoditi. Če bi jaz ob tej uri rezerviral sveto mašo in ne bi prišel, je v »rezervi« že domač pater, ki bi pristopil k oltarju.
Koliko članov bratov frančiškanov šteje slovenska provinca? Koliko cerkva upravljate?
Ko sem jaz vstopil v red, nas je bilo 160, zdaj nas je 70, vključno z Ameriko in Avstralijo. V Sloveniji skrbimo za tri božjepotna središča, skupaj 13 postojank v Sloveniji, dve v ZDA in tri v Avstraliji; in od teh postojank v Sloveniji je tudi devet župnij.
Kaj menite, zakaj število pada? Je glavni problem celibat, katerega vprašanje načenja sedanji papež?
Število pada, ker ni otrok. Slovenska rodnost je prvi pogoj za poklice. Ker ni ljudi, tarnajo tudi podjetja, saj ni delavcev. Iščejo jih v tujini. Tudi v Sloveniji že imamo duhovnike iz tujine, prav tako naši sosedje. Kar zadeva poglavje celibata, nas ta tema ne zadeva. Mi smo redovniki. Tema bo morda zanimiva za škofijske duhovnike, kar pa tudi ne bo rešitev. Pri protestantih, ki nimajo obveznega celibata, tudi manjka duhovnih poklicev. Torej je rešitev v velikih družinah, kot je bilo včasih in bo znova prilika, da bo Cerkev dobila novih poklicev. Ampak, pazite, za duhovniški ali redovniški poklic je pogoj – Božji klic!
Decembra boste romarje že 165. popeljali v Sveto deželo. Se spomnite svojega prvega potovanja?
Moje prvo romanje je bilo v letu 1980 v neznano deželo, strokovna akademska ekskurzija pod vodstvom dddr. prof Jožeta Kraševca, našega profesorja. Romarsko vodstvo pa se je začelo že 1984 in traja še danes z bilanco, ki se bliža 11.000 romarjem.
Vam je bilo kdaj žal, da ste vstopili v red?
Če bi mi bilo kdaj žal, bi odšel. Torej: nikoli mi ni bilo žal.
