Franu so izpolnili željo biti Franc
Profesorica ddr. Marija Stanonik je urednica 431-stranske monografije s preprostim naslovom Franc Saleški Finžgar (1871-1962) - župnik, pisatelj, akademik. V njej je zbrala 25 prispevkov avtorjev, ki so osvetlili življenje in delo enega najbolj prepoznavnih in branih slovenskih pisateljev, tudi avtorja enega najbolj popularnih slovenskih zgodovinskih romanov, Pod svobodnim soncem.
Takoj na prvih straneh Stanonikova pojasni, zakaj je Fran postal Franc: »Za prijatelje in ožje sorodnike se je podpisoval Franc, tudi France. Večkrat je dejal, da je Francetovega Franceta France.« Bil je torej tretji Franc v družinski liniji in je kot zaveden Slovenec želel uporabljati svoje krstno ime. Poleg tega, da je Makalonca izšla leta 1944 z imenom Franc in ne Fran, je prijatelju in sosedu Jožetu Plečniku leta 1954, ko je izšla njegova zadnja knjiga Leta mojega popotovanja, kjer je bil podpisan z imenom Franc, negodoval: »Všeč mi tudi ni bilo, da sem Fran – tako so maličili nekdaj naše krepke Francete, France, Frančiške.«
To njegovo željo so upoštevali tudi pri Mohorjevi družbi, kjer so pred desetletji izdali njegova zbrana dela, Franc je tudi v naslovu knjige v zbirki Znameniti Slovenci, ki jo je napisal Jože Šifrer. »Zato smo tudi v tej monografiji upoštevali Finžgarjevo željo po imenu, ki so ga uporabljali njegovi domači in javno (p)ostaja Franc,« pravi Marija Stanonik.
Nikoli se ni ukvarjal s politiko
Urednica monografije je na začetku načrtovala, da bo nekaj več prostora namenjenega njegovemu pisateljevanju, vendar mlajši literarni zgodovinarji v tem niso videli izziva. V monografijo so zato uvrstili druge teme, ki pa so pokazale, kako ustvarjalen je bil Finžgar na različnih področjih.
Ni bil samo plodovit pisatelj, ki ga pozna vsak Slovenec, ampak je bil precej samosvoj in za različne poglede odprt duhovnik. Želel je delati v dobro ljudi, obenem pa je bil kritičen do cerkvenih struktur.
Nikoli se ni ukvarjal s politiko, a nobeno narodno ali kulturno dogajanje ni šlo mimo njega. Ohranjal je strpen pogled na svet, ki ni bil vedno zaželen. Obsojal je tako kapitalizem kot boljševizem, rešitev socialnih in političnih razmer pa je videl v pravičnem krščanstvu.
»Nič ne bom omenjal dela in težav, ki sem jih imel vse življenje kot zvest Slovenec, socialno čuteč, in zlasti med osvobodilno vojno, ko sem bil trikrat določen za talca ali vsaj za izgnanstvo, in imel še nesrečo, da so mi zavezniške bombe porušile hišo,« je zapisal Franc Saleški Finžgar, ki je tudi dejal: »Človek mora stati pokonci, tudi če se svet podira.«
Menil je, da ostra politična nasprotja hromijo narodno skupnost: »Večkrat je premišljeval, kaj le spodbuja Slovence, da se s tolikšno ihto cepijo v stranke in strančice po političnem, svetovnonazorskem, gospodarskem in socialnem naziranju. Zanj sta bila temelj slovenske eksistence narod in njegova zavednost, ne pa stranke,« je zapisal Jurij Perovšek v svojem prispevku v monografiji.
Človek mora stati pokonci, tudi če se svet podira.
Zanimiva knjiga
Franc Saleški Finžgar, ki je bil med drugim urednik revije Delo in dom in Mohorjeve družbe, je bil tudi eden od 18. ustanovnih članov slovenske Akademije znanosti in umetnosti in njen dobrotnik, saj je Akademiji podaril najprej Jegličev akademski dom – tam so sedaj Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta in njuni knjižnici –, potem pa še hišo ob Gradaščici, v kateri je živel do smrti.
Želel je delati v dobro ljudi, obenem pa je bil kritičen do cerkvenih struktur.
Prijateljeval je s številnimi: s škofom Antonom B. Jegličem, ki ga
Prijateljeval je tudi z diplomatom in pisateljem dr. Izidorjem Cankarjem, ki je celo živel pri Finžgarju, ko je opustil duhovniški poklic, saj se ni mogel več strinjati z institucijo celibata. Finžgarja je vezalo prijateljstvo z arhitektom Jožetom Plečnikom pa s prezrtim prevajalcem Ferdinandom Kolednikom, z dr. Antonom Korošcem in številnimi drugimi.
Monografija po zaslugi dr. Janeza Bogataja, ki mu je bil Finžgar stari stric in ga je klical stric Jur, prvič kaže, kaj se je v času Finžgarjevega življenja kuhalo. Izpostavlja tudi njegove organizacijske sposobnosti, saj je začel leta 1939 uspešno akcijo zbiranja denarja za odkup Prešernove rojstne hiše, bil pa je tudi uspešen pobudnik gradnje planinskih koč in kapel na Gorenjskem.
Zanimiva knjiga, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba, razkriva številna znana in manj znana dejstva o človeku, ki ga moramo – čeprav se zdi, da že ima svoje mesto – šele umestiti v naš zgodovinski spomin. Pustil je izjemno velik pečat, pravi zgodovinar dr. Branko Šuštar, prepričan, da Slovenci Finžgarja premalo vsestransko poznamo: »Ne vemo, kaj vse imamo, ker smo imeli njega.«
Priporočamo
Komentarji:
Priporočamo
