Galerija portretov

Ne pove pa kaj dosti o njeni notranjščini. Večina obiskovalcev predstavitev knjig in drugih prireditev pozna predvsem veliko dvorano v prvem nadstropju, le bolj domači tudi druge prostore. Povsod pritegnejo pozornost portreti večinoma resnih, zamišljenih, nekaterih tudi strogo predse zročih gospodov. Vsi so slovesno napravljeni po zapovedih svojega časa, kar kaže, da je med prvim in nazadnje portretiranim minilo veliko let, saj so bili nekateri naslikani šele po smrti. Zagotovo bi si ob njih portrete zaslužila tudi večina tajnikov, a je odločitev, da gre ta pozornost samo predsednikom, obveljala do danes.

Petnajst od devetnajstih

Na teh portretih je ovekovečenih petnajst od devetnajstih – Josip Marn in Peter Graselli sta Matici načelovala dvakrat – predsednikov Matice (Aleš Gabrič je mandat šele začel). Vsi, razen Antona Zoisa, formalnega predsednika ob ustanovitvi, in predzadnjega, akademika Milčka Komelja, ki je Matico, »našo staro hiša svoboščin in kulture«, vodil desetletje do leta 2018. Po tradiciji se jim bo pridružil tudi on, kot umetnostni zgodovinar najboljši poznavalec hišne galerije. Na dan odprtih vrat je z vodenjem po njej obiskovalcem pripravil zanimivo doživetje.



Na čelni steni dvorane dominirajo »narodno zavedni in po dvigu omike hlepeči ustanovni člani«, od leve Henrik Etbin Kosta, Lovro Toman in Janez Bleiweis, po Komeljevih besedah »simbolne priče vsega tukajšnjega dogajanja in najbolj prepoznavna kulisa naše častitljive ustanove na številnih posnetkih«. Upodobitev Lovra Tomana izstopa po velikosti in monumentalnosti ter reliefno okrašenem pozlačenem okvirju. Nastala je po fotografiji, tako kot portret Henrika Koste. Avtorstvo njunih upodobitev ni zanesljivo potrjeno, medtem ko za avtorja Bleiweisovega portreta velja Ivan Franke. Te slike, čeprav niso estetsko dognane umetnine, je dejal Milček Komelj, »so pomembne v pričevalnem smislu in učinkujejo že s svojo patino, ki daje ambientu zgodovinsko veljavo«. Zaradi neenake kakovosti portretov v Matičini zbirki, je še opozoril, bi se bilo »lažje in primerneje kot umetniški prepričljivosti posvetiti pomembnosti samih upodobljencev«.

Med avtorji so nekateri – po naročilu Matice, ki je želela dopolniti galerijo – zastopani večkrat. Ludvik Grilc, na primer, je naslikal Bleiweisovega naslednika Petra Grasellija in Josipa Marna pa tudi Matičinega mecena Antona Kneza. Dve sliki nosita podpis Adriane Maraž, avtorice po fotografijah narejenih portretov Frana Ilešiča in Dragotina Lončarja. Frana Levca je upodobil impresionist Ivan Grohar, Ivana Tavčarja je naslikal France Pavlovec, Josipa Poklukarja pa Peter Žmitek. Med portreti poznejših predsednikov v zgornjih prostorih je Komelj izpostavil tri dela Antona Gojmira Kosa – portrete Antona Melika, Otona Župančiča in Franceta Koblarja. Boga Grafenauerja in Franca Zwitterja je naslikal Bard Iucundus, Rudi Španzl pa je upodobil Primoža Simonitija in Jožo Mahniča.

Predstavitev portretov in njihovih avtorjev je vodnik po galeriji sklenil z mislijo, da je za uspešno portretiranje poleg slikarskega znanja potrebna posebna sposobnost za izrazitev individualnosti, ki temelji tudi na slikarjevem psihološkem smislu za dojemanje ljudi. Zbirka portretov na Slovenski matici bo ostajala predvsem dragocen dokument, v katerem bi bil zaželen še kak slikarski biser.