To je ganljiva pesem, ki jo je Manci Košir posvetila hči: »Slišim te«
2. maja je Slovenijo užalostila vest ob izgubi vélike intelektualke in borke za slovenski jezik Mance Košir. Danes ob 16. uri se bodo od nje poslovili na ljubljanskih Žalah.
Manca se je vse do konca borila za dostojno smrt in detabuizacijo umiranja, zato so tudi njene želje ob pogrebu nekoliko drugačne kot običajno. Saj ima do smrti drugačen odnos kot večina ljudi. V društvu Humanitarček se bodo Manci poklonili z izpustom snežno belih metuljev.
Poleteli bodo metulji, ki jih je oboževala
»Vedeli smo, da si želi belo. In da obožuje metulje … zato se bomo prof. Manci Košir v sredo, 8. 5., humiji poklonili na prav poseben način. 8. 5. ob 16.00 bo zanjo v nebo poletelo 30 belih metuljev, ki jih je vzgojila naša Ninna, in sicer glogovih belink. Glogova belinka (Aporia crataegi) je velik metulj s snežno belimi krili in izrazito poudarjenimi žilami. Te so pri samcih črne, pri samicah pa temno rjave. Njen trup je gosto belodlakav, noge so črne. Tudi antene so črne, le njihov kijasto oblikovani vrh je bel. S časom glogove belinke izgubljajo luskice, ki pokrivajo njihova krila, zato so lahko ta proti koncu sezone pojavljanja te vrste skoraj v celoti prozorna. Žile ostajajo temne, ker niso pokrite z luskicami. Metulje bomo izpustili po dogovoru z biologi, na travniku, v miru, zato bo izpust 'zaprtega tipa'. Želimo si namreč, da si najdejo svoj življenjski prostor in se rodbine širijo naprej kot Mančine misli,« so zapisali na Facebooku v društvu Humanitarček.
»Na dan pogreba bo žara od 7. uri zjutraj v vežici sv. Jožefa, kjer boste lahko tudi zapisali svoje sporočilo v žalno knjigo. Za to priložnost pa jo bomo raje preimenovali v knjigo navdiha in hvaležnosti. Manca je želela, da bi nas bilo čim več oblečenih v belo. 'Moja smrt ni črna, je bela,' nam je poročala v zadnjih dneh, ko so njene zaprte oči že zrle navznoter v mehko, mile tišine polno belino. Pa da bi prišli metulji, je zahrepenela. Če boste imeli na sebi simbol metulja v kakršnikoli obliki, bo zelo lepo. A največ velja Metulj odprtega srca: da bi naša odprta srca utripala v radostni harmoniji povezanosti, to si najbolj želimo. Vse ostalo je drugotnega pomena. Namesto rož vas prosimo za donacijo v namen, ki je Manci toliko pomenil: za detabuizacijo umiranja in smrti ter za čim kvalitetnejšo in čim dostopnejšo paliativno oskrbo,« so pred dnevi sporočili Mančini najbližji.
Hčerka Tina Košir je ljubljeni materi posvetila pesem v angleščini, ki jo je prav tako delila na Facebooku. »Slišim te. V jeziku vode, v jeziku vetra, v jeziku tišine govoriš,« je uvodoma zapisala.
Slišim te. V jeziku vode, v jeziku vetra, v jeziku tišine govoriš.
Death is nothing at all.
I have only slipped away to the next room.
I am I and you are you.
Whatever we were to each other,
That, we still are.
Call me by my old familiar name.
Speak to me in the easy way
which you always used.
Put no difference into your tone.
Wear no forced air of solemnity or sorrow.
Laugh as we always laughed
at the little jokes we enjoyed together.
Play, smile, think of me. Pray for me.
Let my name be ever the household word
that it always was.
Let it be spoken without effect.
Without the trace of a shadow on it.
Life means all that it ever meant.
It is the same that it ever was.
There is absolute unbroken continuity.
Why should I be out of mind
because I am out of sight?
I am but waiting for you.
For an interval.
Somewhere. Very near.
Just around the corner.
All is well.
–Henry Scott Holland, Death Is Nothing At All
