Gasilec ostal brez vsega: To je zgodba izjemne človeške požrtvovalnosti in nesebične pomoči

Slovenija že tri dni z grozo opazuje podobe deroče vode, ki odnaša avtomobile in hiše, betonske in z jekleno konstrukcijo ojačane mostove lomi kot vžigalice, cestni odseki izginjajo pod zemeljskimi plazovi. Silna moč narave je v zadnjih nekaj dneh spisala na tisoče grozljivih zgodb ljudi, ki so v nekaj minutah izgubili vse, za kar so garali vse življenje.

Med njimi je Sandi Zajc, prostovoljni gasilec PGD Mengeš, čigar zgodba je hkrati zgodba izjemne človeške požrtvovalnosti in nesebične pomoči. Medtem ko je v petek poplavni val njegov domači Mengeš in okoliške kraje spremenil v neprepoznavno pokrajino pod vodo in je ta drla tudi v njegovo hišo, je svojim domačim po telefonu naročil, naj se umaknejo na varno v zgornje nadstropje in ostalo prepustijo vodi, medtem pa se je sam prebijal do šibkejših in bolj pomoči potrebnih.

Sledi, do kod je segala voda, so vidne na stenah spalnice in od blata zamazanih zavesah. FOTO: osebni arhiv

»Nekje v ozadju mi je seveda tičala misel, da so tudi moji v stiski. A sem to moral odmisliti, kolikor se je pač dalo. Vedel sem, da je še veliko ljudi, starejših, otrok, nepokretnih, ki nujno potrebujejo pomoč,« je povedal Sandi, ki ga je po celem dnevu intervencij, kakršnih ne pomni, doma pričakala – poplavljena hiša. Do nje je bredel do pasu v vodi, domači so zrli skozi okno prvega nadstropja, vse okoli se je širil vonj po nafti. »Vse je uničeno. Voda je prevrnila tudi cisterno s kurilnim oljem, z njim je vse prepojeno.«

Črni petek

»Gasilci vidimo marsikaj in smo marsičesa vajeni, a ko vidiš to silovitost narave, vodo, ki je ne moreš ustaviti, lahko le nemočno opazuješ.« Sandi, že 15 let gasilec, česa črnemu petku podobnega še ni doživel. Ko se je začela huda ura, ga ni bilo doma, a je že na poti iz Ljubljane proti Mengšu videl, da se jim ne piše nič dobrega. »Nivo Pšate pri Trzinu se je močno dvigoval. Gasilci so določene ulice že zaprli. Da je situacija huda tudi pri meni, pa sem videl, ko sta me poklicala otroka. A tedaj niti do svoje hiše nisem več mogel, šel sem naravnost v gasilski dom, pa je bil tudi ta že poplavljen.« Toda časa za razmišljanje ni bilo, klici na pomoč so kar deževali. Mengeš je bil namreč pod vodo, »kamor koli si se obrnil, povsod je drla in s sabo odnašala stvari ter rušila in podirala vse pred sabo«. Prizanesla ni niti tamkajšnjemu vrtcu, kjer je ostalo ujetih 22 otrok. »Grozno so bili prestrašeni. Nekateri so bili povsem tiho z debelo odprtimi očmi, drugi so jokali, tretji spraševali, kaj se dogaja, in klicali očke in mamice,« se spominja Sandi, ki je z otrokom v naročju bredel skozi vodo, nekajletne malčke pa obenem miril in jim zagotavljal, da bo vse v redu in so zdaj na varnem.

Popolno uničenje

Sandi je s svojo gasilsko ekipo hodil od lokacije do lokacije, pomagal, kjer je bila pomoč potrebna. Ko so z gasilskim tovornjakom prišli do njegovega konca, je sestopil in šel preverit, kako so njegova žena, osnovnošolska otroka in tast ter tašča. Pričakalo ga je popolno uničenje. V spodnjem nadstropju je voda segala tako rekoč do glave. »Vse, česar se dotakneš, je uničeno. Odneslo je računalnik, na katerem sem imel slike rojstva svojih otrok. Šla je vsa elektronika in gospodinjski aparati. Dokumenti. Oblačila in čevlji; ostalo mi je praktično le to, kar sem imel na sebi.« A kot da to še ne bi bilo dovolj, se je zaradi razlitega kurilnega olja oglasil še alarm za strupene strupe. »Da se ne bi kdo zastrupil, sem jim naročil, naj zatesnijo vrata v zgornje nadstropje, da se strupeni plini ne bi širili po hodniku, ter naj na stežaj odprejo vsa okna.«

Odplaval skozi okno

Dom Zajčevih je uničen. Ne le voda, svoje je dodala še razlita nafta. »Vse odnašamo ven, da odpeljemo na odpad. A pri stenah ne bo dovolj le beljenje. Nekatere bo treba porušiti, druge odpreti in presušiti, na novo bo treba napeljati vso napeljavo,« našteva Sandi, ki skoraj ne ve, kje začeti. V vsej tej grozi je srečen le, da so vsi živi in zdravi, sploh ker bi se zanje lahko zgodba končala precej bolj tragično. Ko je hišo začelo zalivati, je tast odhitel v spodnje nadstropje. »Želel je rešiti par stvari. A v tistem se je iz sosednjega prostora, ki je bil že ves preplavljen in prepojen, nanj podrla predelna stena z omaro in mu ukleščila nogo. Voda ni prihajala počasi, drla je skozi okna in se iz minute v minute dvigovala. Dobesedno se je moral potopiti, da je pod vodo z roko nekoliko odmaknil omaro, toliko, da mu je uspelo rešiti zagozdeno nogo. Iz hiše je moral nato odplavati skozi okno.«

V petek so v njegovi in okoliški ulici nehali črpati vodo šele ob polnoči. »Potrebovali smo par uric spanja, toliko, da naberemo novih moči.« Zajčevi so spali v zgornjem nadstropju, na kavčih, ob svečah in svetilkah, elektriko se namreč takoj ob začetku ujme izklopili. Toda spanec je hromila misel, kaj lahko še pride. »Ko vidiš, kar smo videli v petek, pomisliš, da huje ne more biti. A se zavedaš, da je lahko še huje, sploh ob napovedih novega deževja in grožnji novega vala iz Gorenjske.« K sreči je vreme vsaj malce začelo sodelovati in se je v soboto začelo umirjati. »Voda je odtekla. Ostali pa so blato, mulj, naplavine, ki jih je zanašalo tudi v hiše. Že ves dan ven odnašamo stvari, a te kopičimo pred hišami hitreje, kot jih je logistično mogoče odvažati,« nam je v soboto zvečer pripovedoval z izmučenim glasom, ko naju je zmotilo novo piskanje njegovega pozivnika. »Oprostite, intervencija,« je dejal in odhitel na pomoč.