Gasilec vse prihranke porabil za zdravljenje

»V Ljubljano me peljejo. Prosil bi lepo, če se oglasite v četrtek,« nam je v sredo dejal 42-letni Milan Hrovat iz Jurke vasi pri Novem mestu. Marca lani je zbolel za limfno boreliozo in od takrat je odvisen od pomoči drugih ljudi. »Pojavile so se bolečine. Nisem več mogel hoditi. Noge sem premikal kot raca. Po vseh štirih sem hodil na WC. Hudo je bilo,« nadaljuje Martin.

»Sprva sem jemal antibiotike, a ti ne morejo povsem uničiti te bakterije, ki mi tako nagaja. Po dveh tednih v Splošni bolnišnici Novo mesto so me premestili v UKC Ljubljana na nevrološko kliniko, od tam v Zdravilišče Laško, potem pa za dva meseca na URI Soča, kjer so me učili hoje in delali z mano vaje,« pripoveduje Martin, kaj vse je prestal v zadnjih 18 mesecih. Miga in je aktiven tudi doma, kolikor pač gre.

Dobri šef in gasilci iz Straže

»Naročili so mi, da delam vaje doma. Kupil sem si posebne terapevtske blazine, ki mi pomagajo in lajšajo počutje, predvsem pa skrbijo za moje mišice. Tudi v Ljubljano se vozim. Enkrat na teden ali na 14 dni sem v prestolnici, ker mi bioresonanca pomaga in koristi,« še izvemo od Martina, ki je bil svojčas priden delavec in prostovoljni gasilec. Da je bil pravi mož na mestu, je jasno tudi po odzivih, ki jih je deležen zdaj. »Pri Roletarstvu Bayer sem bil od začetka, šef Aleksander Bayer pa mi je zdaj plačal terapije. Hvaležen sem mu. Obiščejo me tudi moji gasilci, redno prihaja njihov predsednik Tine Krštinc,« Martin spoznava, da ni sam v težki situaciji. Kako dalje, ga pobaramo.

»Počasi gre na boljše, a ni prave stabilnosti, bolečine v križu so še vedno. Zdravljenje se nadaljuje. V drugi polovici januarja imam nov pregled, odhajam na URI Soča. Z zdravnikom sva dogovorjena, da grem spet v toplice, kjer bom nadaljeval rehabilitacijo,« pove Martin. Zdaj je doma, ob njem sta mati in oče, ki ima skromno penzijo, mama pa zaradi izgube službe čaka na pogoje za upokojitev. Na srečo pa od poletja letos tudi osebni asistent, ki mu je na voljo cel dan, dva se izmenjujeta.

Hiša je potrebna obnove.

Pred leti je Martin, sosedje ga imajo radi, ko je lahko, jim je bil v veliko pomoč, začel obnavljati hišo, pa se je ustavilo. Zadnje leto in pol so šli prihranki za zdravljenje in terapije. Zdaj so stopili skupaj taisti sosedje, prijatelji, znanci in območno združenje Rdečega križa Slovenije Novo mesto, stekla je akcija. Da se zbere denar, da se Martinu uredi hiša. »Predvsem je treba urediti fasado, da se uredi izolacija in privarčuje kak evro. Tudi podstrešje bi radi uredili,« v pričakovanju božiča Martin iskreno pove, kakšne želje ima.

Pa da bi ozdravel. Zdaj čaka na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za invalidsko upokojitev. Trenutno je dobil enoletno odločbo, da je invalid prve kategorije. Če mu zdravje nagaja, mu upanja to ne vzame. »Javila se mi je gospa iz Slovenske Bistrice. Povedala mi je, da je imela podobne težave kot jaz. Prihodnji teden jo greva z mojim asistentom obiskat in se z njo pogovorit. Poskusiti moram,« pravi Martin in še doda, da se je ta gospa bakterije rešila s pomočjo čebeljega voska. To je Martinovo upanje za leto 2022.