Gasilski legendi zlatnik v zahvalo

Franc Fekonja, letnik 1928, ki sicer veliko raje sliši na ime Franček, po katerem ga njegovi znanci in prijatelji tudi kličejo, je živa knjiga zgodovine. Kljub letom se dobro spominja otroštva in šolskih dni, še posebno pa dogodkov med drugo svetovno vojno, ko v Slovenskih goricah z nemškimi okupatorji ni bilo šale.

Najvišje priznanje Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah je prejel za več kot 70-letno delo na gasilskem področju.

Teh časov se spominja z grenkobo v srcu, zato pa vzneseno govori o povojnem udarniškem delu, gasilskem udejstvovanju in o službi, ki mu je bila v veselje. Franček je ena zadnjih velikih gasilskih legend iz Jurovskega Dola, drugače pa je že desetletja tudi srčni Lenartčan. Dobršen del življenja namreč nadvse ustvarjalno preživlja v središču Slovenskih goric, pri Lenartu.

Gorele slovenske knjige

Med srečanjem je beseda nanesla na njegovo otroštvo, ki ga je dodobra zaznamovala tudi druga svetovna vojna. Leta 1935 je začel obiskovati osnovno šolo v domačem Sv. Juriju v Slovenskih goricah. Spomini na šolske dni so lepi, čeprav so morali otroci iz kmečkih in viničarskih družin tudi trdo delati v vinogradih, na poljih in travnikih.

Franček se teh let rad spominja, saj je bilo med ljudmi na podeželju veliko složnosti in razumevanja, a hkrati tudi veliko hudih socialnih razlik. Marsikje ni bilo vsakdanjega kruha, otroci so morali v rejo ali za pastirje k bogatejšim kmetom. Sam je bil eden od petih viničarskih otrok in je z očetom in materjo živel na Malni. Viničarji razen pridnih in žuljavih rok niso imeli ničesar, odvisni so bili od svojih gospodarjev in njihove dobre volje. Trdo so morali delati, da so lahko preživljali družine. Najtežje je bilo pozimi, ko ni bilo ne dela in marsikdaj tudi ne kruha. Še pred nemškim napadom in okupacijo je bil marca 1941 vpoklican v jugoslovansko kraljevo vojsko njegov oče Janez Fekonja.

Poziv za prijavo v Štajersko domovinsko zvezo FOTO: Muzej NO Maribor

Aprila 1941 je bil ujet in odpeljan v Nemčijo. Doma je ostala mati s petimi otroki in veliko negotovostjo, ali bodo sploh preživeli. Oče je bil po poklicu zidar, strokovni izpit je opravil pri mojstru Plečniku. V nemškem ujetništvu je bil do konca leta 1942, ko se je zanj zavzel jurovski medvojni župan Oto Wergles, sicer znani gostilničar. Tudi ljudje iz tega kraja so morali postati člani Štajerske domovinske zveze.

Franček se z grenkim priokusom spominja sežiganja slovenskih knjig aprila 1941. Nemci so jih metali na velik kup v krajevnem središču, kjer so zgoreli tudi mnogi dragoceni primerki. Le redki so imeli pogum in so slovenske knjige skrili. Leta 1943 je moral na delo na kmetijo Škrlec v Partinju. Leta 1944 so ga poklicali na nabor. V nemško vojsko ni bil vpoklican, moral pa je v delovno službo in je v Halozah kopal strelske jarke. Prebivali so na gradu Borl, kjer so bile bivalne razmere slabe, bili so lačni in žejni. Domačini iz Haloz jim niso mogli pomagati, saj so sami doživljali veliko pomanjkanje.

Proti koncu vojne so nad Slovenskimi goricami zavezniška letala odmetavala bombe, česar so se ljudje bali. Močne eksplozije letalskih bomb so bile leta 1944 v bližini lenarškega pokopališča, na Šantlovem bregu, ob cesti za Cmurek in pri Lormanju. »Med okupacijo je veljala stroga policijska ura med 21. in 5. uro. Tega smo se izredno bali, saj nisi nikoli vedel, s kom se pogovarjaš in ali te morebiti kdo ne bo prijavil nemškim oblastem. Veliko izdaj je bilo zaradi ovaduštva domačinov, ki so se udinjali okupatorju in za osebne koristi pri nemških oblasteh niso izbirali sredstev,« je povedal Franček.

Vrsta priznanj

Po končani vojni je postal njegov oče Janez predsednik Krajevnega ljudskega odbora (KLO) Jurovski Dol, njega pa so vpoklicali v Jugoslovansko armado. Služil je v Knoju do leta 1947, nato pa so ga leta 1948 znova vpoklicali še na dosluženje v Split. Tam mu je bilo lepo. Rad se spominja tudi udarniških mladinskih akcij leta 1949, ko je bil kar dvakrat proglašen za udarnika. Leta 1948 je postal gasilec v domačem kraju in je gasilstvu ostal zvest vse do danes. Pred štirimi leti je prejel priznanje in značko za 70-letno udejstvovanje v gasilski organizaciji.

Opravil je mnoge strokovne tečaje Gasilske zveze Slovenije. Leta 1953 se je zaposlil v takratnem Kmetijskem gospodarstvu Jurovski Dol. Pozneje je poklicno pot nadaljeval v Kmetijski zadrugi Lenart, bil je član Delavskega sveta in prejemnik mnogih priznanj in nagrad. »Delavec je včasih nekaj veljal, njegova beseda se je slišala, pa še plače so bile mnogo bolj pravične, kot so danes,« nam je precej razočarano povedal. Zadnje veliko priznanje je dobil v rojstni občini Sv. Jurij, kjer mu je leta 2019 župan Peter Škrlec podelil Jurijev zlatnik. Zaslužil si ga je, saj je bil vedno »v službi ljudstva«.